Yu Shan, 1997

Vzpon na Yu-Shan 3952m, najvišji vrh na Taiwanu

Sobota 20.12.97

Ob treh zjutraj, ko sem zapuščal hotel, je lastnik še vedno pil čaj z gosti. V obraz je bil zabuhel in rdeč, kot da bi celo noč popival.

V noči, ki jo je prijetno razsvetljeval mesec, sem ostro pospešil po cesti proti Tatache sedlu. Do vasi za katero sem predvideval, da je oddaljena 5 km od Alishana, sem potreboval uro in tričetrt. Spoznal sem, da sem se pošteno uštel v oceni razdalj. Po dveh in pol urah ostrega marša v mesečini je pripeljal za mano prvi avto. Avtomatsko sem dvignil palec in na mojo srečo je kombi ustavil. Na vprašanje ali grem na Yu-Shan sem odgovoril pritrdilno in vzeli so me s seboj. Velika sreča zame, kajti izkazalo se je, da so mi prihranili vsaj dve uri pešačenja. Na sedlu kjer smo se ustavili sem videl, da so tudi oni planinci in namenjeni na Yu-Shan. Ker so se zelo obirali, sem jo kar sam mahnil proti hribu. Kontrolna točka je bila še zaprta in jaz sem se v jutranjem svitu brez težave izmuznil v park. Ne vem kaj bi bilo, če bi prišel pozneje. Velika verjetnost je, da me ne bi spustili v park brez dovoljenja. Dovoljenja pa izdajajo v Taipeju.

Ker pa vse ne sme iti tako gladko, sem za kazen izbral napačno pot, kar me je stalo uro nepotrebnega pešačenja in 200m vzpona ter spusta. Kljub vsemu sem našel pravo pot in pričel prijeten vzpon v jutranjem soncu na višini 2600m. Izredno me je presenetila urejenost poti po kateri sem hodil. Ves čas je bila dobro utrjena in vzdrževana. Nemalo je bilo mostov preko grap in na večjih strminah so bili napravljeni pravi odri široki najmanj meter. Vegetacija okoli mene je bila bujna vendar nikjer niti sledu o vodi. Vsa hudourniška korita so bila popolnoma suha. Malo me je skrbelo, kajti s seboj sem imel samo pol litra vode, žeja pa je bila vedno hujša. Veliki višini navkljub me je pot vodila skozi gozd, kar je bila sreča, saj je sonce že močno pripekalo. Po 4 urah pešačenja sem prispel do zavetišča na višini 3400m. Na srečo je tu bilo dovolj vode in pošteno sem se odžejal.

Neko dekle me je ogovorilo v dobri angleščini in zapletla sva se v pogovor. Na zavetišče, da so prišli že včeraj in danes zgodaj zjutraj so bili na vrhu. Do vrha da so porabili skoraj tri ure.

Ker sem želel biti zvečer spet v Alishanu sem pohitel proti vrhu in ga dosegel v uri in 15 minut. Kmalu za kočo se je končalo bujno rastlinje in pot je bila vedno bolj razbita. Na desno od mene se je na strmem pobočju svetil sneg in preko njega je vodila drobna sled, ki se je na sedlu izgubila. Ker je Yu-Shan verjetno priljubljena točka za planince, je pot na malo bolj izpostavljenih mestih zavarovana. Pod vrhom so celo naredili pravi tunel iz cevi in preko napeli žično mrežo. Hvala bogu, da kaj takega ne počno naši markacisti, kajti izgledalo je grozno. Verjetno pa je narejen zato, ker je gora res ena sama "šoder" jama. Redko kje se vidi tako močna erozija. Na vrhu je postavljen steber na podstavku, ki označuje najvišji vrh v tem delu Azije. Razgled je bil lep in na vzhodu se je naziral Tihi ocean. Proti zahodu pa so se raztezali nepregledni gozdovi ogromnih cipres. Okoliški hribi pa niso bili nič bolj vabljivi kot Yu-Shan. Po daljšem ogledovanju okolice in lenarjenju sem sestopil do zavetišča, za kar sem porabil 35 minut.

Planinci, ki so me zjutraj peljali, so šele sedaj prisopihali do zavetišča in kar verjeti niso mogli, da sem se že vrnil iz vrha. Pa še eno uro sem ležal na vrhu. Po daljšem počitku sem se odpravil v dolino. Ker sem želel mimo kontrole v mraku, se mi ni mudilo. Ponovno sem se srečno izmuznil skozi kontrolo in pričel štopanje v trdi temi. Po uri štopanja v zelo redkem prometu me je končno pobral voznik in odpeljal do Alishana.

Glede na to kar sem videl iz vrha, Taiwan ni in ne more biti privlačen cilj za alpiniste, ki bi radi kaj splezali. Pozneje so mi povedali, da so neke stene na zahodni obali, vendar zaradi pomanjkanja časa tega nisem preveril.
 
Dušan Golubič