Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Avstralija in Oceanija >  Nova Zelandija  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2814    

Mount Cook 97/98


 Nova Zelandija, Avstralija in Oceanija
Trajanje odprave: ??.??.1997 do ??.??.1998

Člani odprave:

Dušan Golubič, Špela Vešligaj, Igor Drstvenšek in Mirko Renčelj
S KOLESOM PO DEŽELI DOLGEGA BELEGA OBLAKA

Začela se je še ena pustolovščina. V dostavnem kombiju Intereurope, se na treh sedežih stiskamo štirje in drvimo proti brniškemu letališču. Trem je vseeno, šofer pa tako ima svoje udobje. V prtljažnem prostoru so tri kolesa v kartonastih škatlah in dve transportni vreči, skupaj približno 140 kg prtljage, ki nas ta trenutek še ne skrbi. Težave se začnejo na letališču, kjer nam hočejo za tak tovor zaračunat kar 350.000,- SIT dodatka. Po krajšem besednem dvoboju in zagotavljanju, da Korean Air vozi kolesa zastonj, ker je to danes pač popularno in ne zato, ker bi samo zaradi nas hoteli narediti izjemo, nam je cankarjevski uradnik velikodušno dovolil leteti do Frankfurta, rekoč:"Tam se pa s Korejci naprej prerekajte!" Seveda smo rekli "Hvala" in si mislili svoje... V Frankfurtu se nam ni bilo treba prerekati, zato pa smo eno debelo uro prevažali naših 140 kg, vključujoč 3 škatle z izmerami 2 x 1 x 0,2m, sem in tja ter gor in dol po letališču. Sem in tja bi sicer še šlo, za gor in dol pa je treba uporabiti dvigalo, katerega vrata imajo podobne mere kot prej omenjene škatle za kolesa... Slučajni mimoidoči bodo še dolgo pripovedovali zgodbe o škatlah, ki so se same sprehajale po letališču.

Letalska odiseja

Iz Frankfurta nas je B747 odnesel do svoje matične luke v Seoulu, kjer smo ga zamenjali za McDonell Douglasov MD11 in z njim poleteli do otočja Fiji. Tu so nas izkrcali in nam dali kakšno uro časa za ogled lokalnih znamenitosti, medtem ko so polnili rezervoarje našega "ptiča". Lokalne znamenitosti so se seveda skrčile na letališče in dva lokalna uradnika, policista in carinika v krilih, ki so del uniforma moških uradnikov. Seveda se je špela želela z njima fotografirat, na kar sta fanta velikodušno pristala in kasneje pojasnila, da krila nosijo samo podnevi, ko je vroče, zvečer pa oblečejo hlače, kot vsi ostali policaji po svetu.
V primerjavi z 22 urami kolikor je trajal polet do Fiji-ja, so se nam preostale 4 ure do Aucklanda, zdele kot zelo kratek premor za reklame, med kakšno TV nadaljevanko. Sicer pa je tak polet precej dolgočasna zadeva, saj se razen Mirkovega vzdihovanja ob občudovanju korejskih stevardes in Špelinega zavijanja z očmi ob mojih komentarjih glede privlačnosti taistih dam, ni zgodilo nič pretresljivega.
Po prihodu na aucklandsko letališče, so nas najprej poslali v karanteno, kamor pošljejo vse, ki s sabo nosijo "sumljivo" blago. Sem spada vsa oprema na katero bi se lahko prijelo kakšno tuje blato, semena rastlin, ki jih na Novi Zelandiji ni ali celo kakšne gomazeče organske zadeve, ki bi lahko ogrozile zelo krhek ekosistem tega otočja. K sreči smo za strogost predpisov izvedeli že doma, zato smo vso opremo dobro očistili, na kolesa namestili nove gume, šotori pa so bili tako ali tako še neuporabljeni.

Auckland

Auckland nas je pričakal z dežjem, kar je malce otežilo proces sestavljanja koles in dodatno očrnilo spoznanje, da bo preostalih 100 kg opreme, sedaj treba lastnonožno odpeljati... Morda je bilo krivo vreme, morda 30 ur na letalih in letališčih, vendar smo v polni bojni opremi kolesa s prtljago vred naložili na prikolico enega izmed taksijev, ki nas je za 30 NZD, odpeljal do prijetnega kampa blizu središča mesta.
Naslednja dva dni smo preživeli ob ogledih največjega novozelandskega mesta, ki se od ostalih velikih mest razlikuje po bujni vegetaciji in pritličnih hišah. Auckland leži na severu severnega otoka in šteje približno 1 milijon prebivalcev. Resničnega središča mesto pravzaprav nima, saj je sestavljeno iz večih okrožij, ki vsako zase predstavlja nekakšno interesno središče. Mesto je preveliko, da bi o njem lahko dobili verno sliko že v dveh dneh, daje pa dober vpogled v življenje in značaj povprečnega Novozelandca. Ker je Nova Zelandija otoška država, so njeni prebivalci tesno povezani z morjem. Njihov nacionalni šport je jadranje. Zelo so ponosni na pred leti osvojen Ameriški pokal, najprestižnejše jadralsko odličje, ki že nekaj sezon krasi Aucklandski jadralni klub. Eden najpomembnejših konjičkov povprečnega Novozelandca, je ribolov, ki spada tudi med pomembnejše turistične zanimivosti. Tudi iger z žogo niso pozabili. Najraje imajo rugby, za nogomet pa se ne zmenijo dosti.

Novozelandci

Bolj kot šport pa je zanimiva, zdaj že pregovorna novozelandska prijaznost. Tukaj si ljudje res za vsako malenkost vzamejo čas. Tako me je sredi mestnega vrveža ustavil nek prav zgledno napravljen gospod, me vprašal od kod prihajamo, povedal, da je lani z ženo kolesaril po Maleziji in da si je tisti trenutek zaželel pozdravit kolesarja. Po krajših vljudnostih se je poslovil in se čez kakšno minuto spet vrnil z vprašanjem: "Slovenija, to ni isto kot Slovaška, ne? Nisem bil prepričan pa sem se vrnil..." Podobni dogodki se ves čas vrstijo. Ljudje so vedno nasmejani in prav nič ni nemogoče.
Slednje nam je prišlo prav, ko smo prišli na idejo, da bi plezalno opremo, ki je v prihodnjem mesecu ne bomo potrebovali, poslali po pošti v Mt. Cook, vas, ki je ime dobila po gori, ki kraljuje nad njo. Z Mirkom sva približno 20 kg derez, lednih vijakov, čevljev, cepinov in podobne, v tistem trenutku nepotrebne, krame naložila v transportno vrečo in jo nesla na pošto. Tam jo je vedno nasmejana uradnica sprejela, dala nekaj koristnih nasvetov in odposlala. Prav nič je ni motilo, da je naslovnik isti kot pošiljatelj, niti da je zaradi naju nastala precej dolga vrsta ljudi z novoletnimi pošiljkami.
Na novo leto se počasi pripravlja tudi naša mala odprava. Pri tem nam nekako noče iti v glavo, da je poletje, ljudje pa kupujejo novoletne jelke. Še težje gre v ta koncept siva kučma, bela brada, sani in ostale pritikline. Dedka mraza si že ves čas skušam predstavljati v kopalkah in s plavalno čepico, kako sedi na jadrnici natrpani z darili. Vendar je tudi na Novi Zelandiji, dedek mraz popolnoma evropski, pa naj mu bo še tako vroče. In tako se po mestih sprehajajo rdeče oblečeni možici, očetje pa po plažah skakljajo z rdečimi kapami na glavi in kopalkah, medtem ko naraščaj prepričujejo da ata ni božiček in obratno.

Kolesarska odiseja

Končno gre zares! Za nami je že deset dni na kolesu, 600 kilometrov in božični prazniki. Naše zadnjice se ne pritožujejo več, kolesa pa se razen dveh počenih naper (špic) in enega prtljažnika kar dobro držijo.
Po počitku v Aucklandu smo polni optimizma začeli svojo odisejado proti jugu. Proti vzhodu leži polotok Coromandel, področje čudovitih plaž, majhnih simpatičnih mestec in gorate pokrajine, kot si je gorski kolesar lahko le želi. Naš prvi cilj je bilo mestece Thames na zahodni obali polotoka, od Aucklanda oddaljeno kakšnih 120 km. Tretjino te poti predstavlja mučno oddaljevanje od mestnega vrveža. Trideset kilometrov od središča je še vedno čutiti vpliv mestne gneče, semaforjev in krožnih križišč. V Novi Zelandiji se promet odvija po levi, kar nam povzroča preglavice, saj vedno najprej pogledamo v napačno smer. K sreči se domačinom nikoli ne mudi, zato tudi ne prihaja do nejevolje, ko se trije preobloženi kolesarji kot zmedene ovce motovilijo po cestišču.
Po 50 kilometrih je naše muke konec. Končno smo se iztrgali mestu in prispeli v čudovit zaliv Kawa-Kawa. Po prenočevanju na plaži nas je prebudilo jutranje sonce, obiskovalci in parkovni nadzornik, ki nam je prišel povedat, da se na plaži načeloma ne kampira. Malo smo se izmotavali, pozabili na znanje Angleščine, se hitro odpravili in se zagrizli v hrib, s katerim se je začela pot proti Thamesu. Pred nami je bilo 76 km hribovite poti. Napete mišice smo med potjo sprostili z namakanjem v enem od številnih izvirov tople vode. Ob poti je ves čas poskrbljeno za osvežitev. V vsaki vasi stoji nekaj stojnic s sadjem in doma pripravljenimi sadnimi sokovi. Ob nobeni pa, presenetljivo, ni prodajalca. Tam je le lonček, v katerega kupec odloži ustrezen znesek denarja. Zanima me kako bi se kaj takšnega obneslo v Evropi.

Legenda zlatokopov

Po več kot desetih kilometrih gorskega kolesarjenja smo prispeli v Thames, mestece, polno lesenih pritličnih hiš, z dvema cerkvama, gasilskim društvom in zaprtim rudnikom zlata. Da je bilo kopanje zlata včasih na tem polotoku zelo razprostranjeno, pričajo številni, danes zaprti rudniki. Danes so od zlate mrzlice ostali le še zgodovinski zapisi, legende in mesteca kot je Thames, ki živijo na račun pretekle slave zlatokopov.
V Thamesu se je Mirko odločil, da odide sam proti severu in počez na vzhodno stran polotoka, s Špelo pa sva hotela čimprej priti do Zaliva izobilja (Bay of plenty), kot je kapitan Cook poimenoval današnje središče proizvodnje kivija. Vendar so naju po krajšem premisleku premamili čari vzhodne obale Coromandla, zato sva na hitro pospravila vigvam in se z avtobusom odpeljala Zaliv tople vode. Ta je ime dobil po dveh vulkanskih izvirih, ki se nahajata na zalivski obali in sta dosegljiva le dve uri pred in dve uri po najnižji oseki. V tem času je tam vse polno ljudi z lopatami, ki kopljejo svoje zasebne termalne bazene. S Špelo sva prišla dovolj pozno, zato nama ni bilo treba kopati, temveč sva se šla žabe kar v tujih mlakah. Dobro prekuhana, (voda v izvirih ima 65 stopinj Celzija) sva prihodnji dan nadaljevala pot proti zalivu izobilja, ki sva ga dosegla na božični večer v letoviškem mestecu Mount Maunganui. To je tipično letoviško mestece, ki je zaradi turističnega izbruha izgubilo večino čara novozelandskih mest. Tudi tamkajšnji kamp je precej pod nivojem, ki smo ga vajeni sicer. Večina kampov je po naših (jadranskih) merilih zelo majhnih in v njih se tudi najbolje počutimo. Veliki kampi, kakršen je ta v Mt. Maunganuiu, so zelo neosebni in kar nekam neprijazni. V njih nikoli ne pozabimo zakleniti koles. Vsi kampi na Novi Zelandiji pa so zelo dobro opremljeni. Vsak ima poleg toaletnih prostorov kuhinjo s štedilniki, hladilniki, toasterji, grelci za vodo in ponekod tudi s posodo. Včasih se sprašujem, zakaj vraga vlačim s sabo kuhalnik in liter bencina, če sem ga do sedaj le enkrat uporabil...

Žvepleno mesto

Rotorua je bil naslednji veliki cilj na naši poti. Leži ob istoimenskem jezeru in predstavlja turistično in upravno središče Zaliva izobilja. Tu je tudi središče maorske kulture in prizorišče nekaterih legend iz zgodovine Maorov. Zaradi burne vulkanske aktivnosti so mesto poimenovali tudi Žvepleno mesto, včasih pa tudi Mesto peklenskih vonjav. Slednje je čutiti na vsakem koraku in spraševali smo se, če tukajšnjim prebivalcem to nič ne škoduje. Vulkanska aktivnost je osrednja turistična zanimivost, ne le v okolici Rotorue, temveč povsod na severnem otoku. Veliko je gejzirov, ki bruhajo slikovite slape vrele vode in pare visoko v zrak, vrelih jezerc, vročih potokov, brbotajočih blatnih mlak, žveplenih usedlin in kristaliziranega žvepla. Vse skupaj pa je zavito v gosto meglo značilnega vonja, ki včasih močno spominja na prebavne motnje po preobilnem fižolovem kosilu.
S Špelo prispeva v Rotoruo do kože premočena, saj naju je zadnjih 40 kilometrov vztrajno namakal dež. Tokrat se za spremembo nisva odločila za šotor, temveč sva izkoristila 4 dolarje dražjo ponudbo in naslednja dva dni prenočila v sobi, na pravih posteljah.
Po 600 kilometrih ugotavljam, da je potovanje s kolesom najprimernejše za polno dojemanje okolice. Hitrost je ravno pravšnja, da lahko vsak trenutek ustaviš, ali pa kar med vožnjo začutiš lepoto, ki te obdaja. Na kolesu res lahko rečeš: "Zvok in slika kot se šika", da o vonjavah in ostalem dojemanju sploh ne govorim.
Iz Rotorue smo pot spet nadaljevali v troje. Pred nami je bil načrtovani vzpon na ognjenik Ruapehu, naslednja postaja na poti pa kraj Taupo, ki leži ob največjem istoimenskem novozelandskem jezeru. Taupo je znan predvsem po brzicah reke Waikato, ki se izteka iz jezera in iz katerih so domačini naredili veliko turistično atrakcijo.
Druga znamenitost pa je bungee jumping, za katerega trdijo, da je v Taupu najslikovitejši. O nihanju na gumi, ki stane skoraj devet tisoč tolarjev, si je naša odprava mislila svoje in jo prepustila drugim.

Na Afriški kraljici

Precej manj denarja smo namenili raje za ogled slapov z Afriško kraljico. Gre za ladjo zrelih let, zgrajena je bila leta 1908 na Škotskem. Od tam so jo po kosih pripeljali na Novo Zelandijo, kjer jo še vedno izkoriščajo v najrazličnejše namene. Najzanimivejši na ladji ni njen nizek ugrez (20 cm) niti plosko dno, temveč njen kapitan, krmar in zabavljač obenem. Gre za starejšega, dobrodušnega možakarja, ki vso pot po reki zabava potnike, pripoveduje zgodbe iz zgodovine reke in krmari svojo "Kraljico" proti brzicam Huka. Tam požene stroj do konca in se zapodi v peneče bučanje deroče reke. Sredi besnenja postavi ladjo počez, da lahko tudi potniki na krmi naredijo nekaj čudovitih posnetkov razpenjenih brzic in sive praproti, ki krasi obrežje. Mimogrede navrže še, da bi se kakšna druga ladja že davno prevrnila, naša pa se zaradi svoje konstrukcije ne.
Po končani vožnji sem rečnemu volku postavil nekaj tehničnih vprašanj, na katera je z glasom ponosnega očeta z veseljem odgovoril. Ob trepljanju motorja je povedal, da se ga zadnjih 20 let še ni pritaknil in da teče kot švicarska ura. Nato se je razgovoril še o tunelskem pogonu ladje, pri katerem je propeler skrit v cevi, tunelu, skozi katero potiska vodo. Izstopni curek vode pa potiska ladjo v želeni smeri. Danes lahko takšen pogon najpogosteje najdemo na vodnih skuterjih.

Na ognjeniku

Razen slapov ponuja Taupo še cel kup vodnih športov in drugih zanimivosti, ki v tem času počitnic v mesto privabijo veliko ljudi. V vsej tisti množici smo se nekam nelagodno počutili. Zato smo jo po nekaterih skrajno nujnih opravkih, kot je ogled novih dogodivščin agenta 007 in vožnje z vrtiljakom, kar hitro odkurili proti narodnemu parku Tongariro, kjer nas je čakal naš prvi gorski cilj, ognjenik Ruapehu.
Od Taupa do vznožja gore vodi 95 kilometrov zelo slikovite poti. Prvi del je dokaj položen, drugi pa zelo spominja na kakšen ruski film z dogajanjem nekje v osrčju Sibirije. Neskončni hribčki in hribi, med njimi pa stepe, gozdovi, do koder seže pogled. Srečali smo samo ovce, ki dajejo slutiti, da bo nekoč prišel nekdo in jih ostrigel. Ko smo imeli že vsega dovolj, se je pred nami pojavilo križišče, letališče in avtokamp, v katerem smo najeli t.i. kabine. Gre za prostorčke s površino okoli dva krat dva metra, dvema oknoma in vrati ter dvema posteljama. Stranišče in vse ostalo je oddaljeno približno pet minut hoda. Bili smo dovolj utrujeni, da nas vonj po zatohlem ni motil in smo ob misli, da bo za enkrat že v redu, prav kmalu zaspali.
Prebudili smo se v delno oblačno jutro in po obilnem zajtrku pognali naše konjičke na 14 km dolg vzpon, po katerem smo dosegli začetek smučišč, ki jih je na gori Ruapehu precej. Od tu je bilo treba pot nadaljevati peš. Teren je še najbolj spominjal na kakšno bojišče na Soški fronti. Povsod okrog so bile skale, kamni, ponekod je bilo vse zasuto s pepelom, iz zemlje se je kadilo, v zraku pa je bilo čutiti vonj po žveplu. Po dveurnem vzponu smo dosegli krater na višini 2600 metrov. Po zadnjem vulkanskem izbruhu leta 1995 ga je spet zalila voda in nastalo je prikupno jezerce, ki pa smo ga slabo videli, saj so vrh ves čas oblegali oblaki. Prizor je bil kljub vsemu veličasten. Za zasneženim robom kraterja se je odpiralo črno sajasto brezno, v katerem se je pogled izgubil. Z dna se je dvigala gosta bela para, vse skupaj pa je spremljalo brbotanje in godrnjanje starega ognjenika, ki je v enakomernih razmakih prehajalo v pravo grmenje. Kot, da se gora jezi na obiskovalce, ki vse leto motijo njen mir.
Očarani nad prizorom in malce prestrašeni, smo stali na robu kraterja in do gležnjev v pepelu razmišljali o množici božanstev, ki so jim različna ljudstva namenila bivališče v gorah. Ko je prvi šok minil, sem skušal ujeti še nekaj ognjeniških glasov na magnetofonski trak, za kasnejše obujanje spominov, potem pa smo se podali še proti enemu od vrhov naše gore. Zaradi megle je bilo težko že vrh najti, kaj šele povzpeti se nanj. K sreči je veter občasno razpihal oblake in v posameznih presledkih, med dvema meglenima obdobjema smo se počasi pomikali proti vrhu. Po približno eni uri je Mirko kot prvi stopil na vrh, pogledal na višinomer, ki je z 2800m potrdil naš trud in začel se je spust.
Dol je šlo dosti hitreje. K temu so dosti pripomogle PVC vrečke, ki po snegu odlično drsijo. Do snežne meje je šlo po zadnji plati, naprej pa smo se morali spet peš potruditi čez "bojišče". Na koncu zadnjega "jarka", so že nestrpno čakala kolesa in sledilo je 14 km veličastnega spusta. Fijuuuuu in tu in tam kakšen zvizzzz, ko so se gumice na zavorah spet malo stanjšale. Za okolico ni bilo več časa, pa saj smo ga imeli obvzponu toliko več.... Takle spust je že sam po sebi doživetje. Adrenalin je v krvi, sladkorji menjujejo svoje verige - ena sama kemija, ki poplača ves tisti trud, ko se s hitrostjo malo bolj resnega pešca vzpenjaš proti vrhu. Kakšnih deset nagibov v desno in ravno toliko v levo, telo tesno na okvirju, tu in tam kakšna, papirja nevredna pripomba, ko pesek zadnjega posipavanja, zaškrta pod kolesi, veter pod čelado in pobezljane misli v tistem kar ta ista čelada varuje. Tako bi lahko opisal tistih 20min., kolikor je trajal spust med katerim je kar 800 višinskih metrov, gravitacija delala v naš prid. Na koncu pa spet naše kabine, pet minut oddaljena prha in novoletna večerja. Do sedaj smo se že sprijaznili z dejstvom, da je hrana na Novi Zelandiji... Hja, kakršna pač je, zato smo tudi na Silvestrovo kuhali instant pripravke in se imeli kar se da dobro. V 10km oddaljeni National Park, kot se imenuje najbližji kraj, se nikomur ni ljubilo, zato smo kar na licu mesta utrujali vse, ki so nas bilivoljni ali pa prisiljeni poslušat, z nezgršljivim repertoarjem vedno zelenih in nikoli zrelih melodij.
Pri tem nismo potrebovali nobene "vzpodbude", saj je najbrž popoldanski adrenalin še vedno deloval. Pa tudi sicer bi bila kakršnakoli investicija v vino precej neumestna, saj potujem z dvema zadrtima abstinentoma, soliranja pa niti v alpinizmu ne cenim preveč.
Zato bom s tovrstno aktivnostjo še malo počakal, tukaj pa naredil le še nekaj eksperimentov, da bom lahko doma modroval ob akademskih vprašanjih na to temo.

Maori

S Špelo sva pogrešala le nekaj več srečanj z Maori, ki privlačijo že s svojo drugačnostjo. Zato nama je posebej ostalo v spominu srečanje z eno od maorskih komun na božični dan. Po naključju sva zašla na njihov Marae, to je obredni travnik pred svetiščem, na katerem sprejemajo goste. Doživela sva zelo prisrčen sprejem s pozdravom z nosovi, čajem in vsem kar spada k splošnim predstavam o gostoljubnosti. Razkazali so nama prostore, naju pogostili s keksi in kar je najpomembneje, malo so odprli svoja srca, da sva lahko dojela bistvo njihove drugačnosti. Težko je z besedami opisati vse razlike. Občutek , ki sem ga dobil pa je precej podoben občutku, ki ga daje pogovor s kakšnim kitajskim modrecem ali indijanskim poglavarjem, ki pozna vse odgovore in daje vtis, da se tega sploh ne zaveda, potem pa v dveh besedah pove več kot vsi evropski filozofi skupaj. No, Maori ne delujejo tako nadnaravno, poduhovljeno in vzvišeno. Pri njih ves čas izstopa povezanost z naravo, ki jim daje dodaten čar. Polna je je tako njihova mitologija, kot zgodovina. Njihovi bogovi niso stvaritelji narave, temveč naravni objekti sami. Tako je nebo vrhovni bog, zemlja pa vrhovna boginja, njegova žena. Njuni otroci so ponavadi objekti na zemlji. Med njimi je najznamenitejši Maui, ki je odgovoren za nastanek Aotearoe, kot se Nova Zelandija imenuje po maorsko. Med mnogimi drugimi mi je v spominu ostal še Mauijev brat, Aoraki, ki si je dal toliko opraviti okrog južnih alp, da je po njem, svoje maorsko ime dobil Mt. Cook. Vsa ta imena imajo seveda nek pomen. Ao, pomeni oblak, Aotearoa je Dežela dolgega belega oblaka, Aoraki pa Tisti, ki prebada oblake. Pogosto v imenih krajev nastopa Whaka, kar pomeni čoln, oziroma bojni kanu, ki je eden od zaščitnih znakov maorske kulture. Maori namreč niso prvotni prebivalci Aotearoe, temveč so tja prispeli iz Polinezije, okrog leta 800 n.š., v svojih Whakah. Za to dolgo pot so skupaj povezali po dva ali več čolnov in tako dobili malo manj neudobno ladjo. Po mukotrpni vožnji je nekaterim od teh Noevih bark uspelo pristati, kraj pristanka pa so označili in poimenovali po čolnu. Vzhodna obala je še danes polna Whakapap, Whakatanejev in podobno poimenovanih krajev. Naslednjih 800 let jim je dobro šlo, če izvzamemo večne boje med posameznimi plemeni, potem pa je tja prijadrala prva ladja z belo posadko. To je bila trgovska ladja nizozemske Vzhodno-indijske družbe, ki ji je poveljeval Abel Janszoon Tasman. Ta je na novo odkrito zemljo poslal čoln z nekaj mornarji, ki pa se žal niso vrnili, saj so svojo kariero zaključili kot specialiteta pri maorskem kosilu. Bolj tragičen za Maore je bil drugi obisk ladje z belo posadko, kakšnih 120 let pozneje. Leta 1862 se je na znamenitem Endeavour-ju pripeljal znameniti kapitan James Cook z angleško posadko, angleškim rodovnikom in temu primernim značajem. Njegova izkrcanja so bila uspešnejša, poleg tega je obplul celotno obalo, izrisal zemljevide in otočje proglasil za ozemlje v lasti angleške krone. Maori so se v začetku uspešno uprli, vendar so novo prispeli guvernerji znali izkoristiti njihovo naivnost in prišlo je do podpisa Sporazuma pri Waitangiju, s katerim so Maorski poglavarji priznali vlado angleške kraljice. Za Cookom in guvernerji so prišli še drugi beli priseljenci, ki so razen svojih domačih živali, prinesli gripo in nekatere nalezljive bolezni, ki so nanje neodporne Maore dobesedno zdesetkale. Da bi bila stvar še bolj žalostna so boleznim priskočili na pomoč še Maori s svojimi plemenskimi razprtijami, ki so jih Angleži po načelu, deli in vladaj močno vzpodbujali, vojskujoča plemena pa izmenično oskrbovali z orožjem. Rezultat je današnji 8 odstotni delež Maorov v celotni strukturi prebivalstva. V dvajsetem stoletju se je zatiranje Maorov nadaljevalo, le načini so se spremenili. Otrokom niso omogočili šolanja v Maorščini, še več, uporabo Maorščine so celo prepovedali. Posledica je bil seveda odpor otrok do šole, slabo učenje in nastajanje drugorazrednih prebivalcev, ki zaradi pomanjkanja znanja niso mogli enakopravno sodelovati na trgu delovne sile. Takšno stanje je vlada do nedavna prikrito podpirala, dokler zaradi splošne krize kmetijstva niso izgubili angleškega in z njim povezanih evropskih trgov. Ko so se bili prisiljeni obrniti proti azijskim in državam tretjega sveta, so se začeli zavedati tudi svojega geopolitičnega položaja. Sem pa spadajo tudi Maori in njihova kultura. Tako je danes Maorščina enakopraven uradni jezik, pa čeprav je niti Maori skorajda ne uporabljajo več. Odvija se neke vrste "denacionalizacija" oziroma "reprivatizacija", s katero želijo popraviti krivice Sporazuma pri Waitangiju, kar je seveda pesek v oči in velika neumnost, ki jo poznamo tudi pri nas... Največja hinavščina, ki pa gre dobro v promet, je predstavljanje maorske kulture, kot novozelandskega izvoznega blaga. Angleško prebivalstvo se seveda ne more pohvaliti s kakšno posebej bogato zgodovino, razen tega gredo turisti željni tovrstne zgodovine raje kar k izvoru, torej v Anglijo. Turista, ki pride na Novo Zelandijo pa zanimajo bolj eksotične stvari kot so dinastije kraljev, verige zlatokopov in premogovnikov, ter vsi mogoči prehodi ovc, v bolj ali manj čudnih okoliščinah.
Maorska kultura seveda lahko ponudi dosti eksotike. Tu prednjači predvsem njihova glasba in upodobitvena umetnost. Maori so mojstri v rezbarjenju, o čemer se lahko obiskovalec prepriča skoraj ob vsaki ograji, katerekoli maorske šole ali svetišča. Tetoviranje, iz razumljivih razlogov, počasi opuščajo, včasih pa ni bilo odraslega Maora, ki ne bi bil poslikan po obrazu. Izdelava okraskov in nakita iz lesa, žada ali ribje kosti sodi med najpopularnejše, saj izvablja mnogo denarja, od praviloma zadovoljnih turistov. Kakovost in umetniška vrednost izdelkov, v glavnem, ni oporečna, čemur ustreza tudi cena. Njihovo glasbo in ples je najlažje spoznati na mnogih koncertih, ki jih je največ v Rotorui, središču maorske kulture, sicer pa naletimo na kakšnega tudi v drugih, predvsem večjih mestih. Vsemogoče folklorne skupine doživljajo, ob vse večjem povpraševanju, velik razcvet. Med njimi je dosti zelo kakovostnih, z malo smole pa obiskovalec spozna tudi kaj dvomljivega... Naša odprava se je udeležila dveh tovrstnih koncertov. Prvi, zelo dober, je bil v Aucklandu, kjer je nastopala skupina z zelo profesionalnim odnosom in do potankosti izdelanim nastopom. Drugega, ki je bil predvsem po glasbeni plati manj sprejemljiv pa smo videli v Rotorui. Žal so maorske predstave o estetiki človeškega telesa, milo rečeno, čudne. Obiskovalci željni vitkih teles plesalk in plesalcev bodo ostali dolgih nosov, z malo smole pa tudi odprtih ust, od začudenja nad kakšno propadajočo čeljustjo. Tako je eno najlepših maorskih balad na koncertu v Rotorui, začel pet moški, ki mu je trebuh zakrival pogled na ostanek telesa pod njim. Po uvodnih taktih se mu je izza kulis pridružil visoki C, ki sem ga sprva pripisal kakšnemu drobcenemu bitju, s Hawai venčkom, popolno postavo in ljubeznijo v očeh. Ob vstopu visokega C na oder, se je prostor pomračil, saj je bila lastnica glasu za kakšno glavo višja in dobrih 30 kil težja od pevca. Za nameček si je nadela še osvajalski nasmešek, ki je razkril eno izrazito razvalino, ter slutnjo o možnosti za vsaj dvomesečni zaslužek, povprečnega zobozdravnika.
Vsi koncerti imajo precej podoben in ustaljen scenarij. Začnejo se s pozdravnimi formalnostmi, med katerimi prostor napolnita KIA ORA in HAERE MAI. Slednje pomeni preprosto dobrodošli. Slednje pomeni preprosto dobrodošli. Kia ora pa je "Zdravo", "Hvala" in "Kako si kaj", hkrati. Koncert se po tem nadaljuje z nekaj uvodnimi pesmimi, sledi obvezna Haka, ki jo odplešejo moški predstavniki skupine, nato ženske predstavijo ples s Poi-ji in po eni uri se koncert zaključi s kakšno skupno pesmijo. Poi je mehka žoga, velikosti tenis žogice, pritrjena na vrvico in ovita s trakom, ki spominja na lepilnega. Plesalke med plesom vrtijo te žogice po zraku in z njimi udarjajo ob različne dele telesa. Udarci ustvarjajo ritmično ozadje za melodijo, ki jo plesalke pojejo. Za melodično spremljavo ponavadi skrbi kitara, ki pa ni originalen dodatek in ga dobra skupina niti ne rabi. Haka je bojni ples, katerega namen je, da do boja sploh ne bi prišlo. Včasih so ga bojevniki plesali pred nasprotniki in jih hoteli z njim dovolj prestrašiti, da so si premislili glede nadaljnjega izzivanja. Razen različnih živalskih glasov in krikov, so grimase sestavni del hake. Mimika obraza igra posebno vlogo, še posebej, če je ta tetoviran. Izbuljene oči in čez brado iztegnjen jezik so danes zaščitni znak hake, pred mnogimi leti pa so vzbujale strah in trepet nasprotnikov. Seveda se tudi haka odvija ob ritmični spremljavi, saj je konec koncev vendarle ples. Ritem je tu počasnejši, vendar izrazitejši. Ponavadi se stopnjuje skozi ves ples, do vrhunca, kjer plesalci izvedejo nekaj zaporednih skokov, s katerimi simulirajo udarce z orožjem.
Skratka, maorski koncert je doživetje, ki ga noben obiskovalec Nove Zelandije ne bi smel zamuditi, ne glede na zunanji videz nastopajočih...


JUŽNI OTOK

Naše potepanje po severnem otoku se končuje. Na novoletni dan se odpravljamo na južni otok, kjer nas čez dobrih deset dni pričakuje najvišji cilj naše odprave, vzpon na Mt.Cook. V desetih dneh pa se lahko zgodi veliko načrtovanega in še več nenačrtovanega. Za začetek zamudimo vse popoldanske možnosti za prevoz iz National parka, to je kraja, ki smo ga določili za točko, kjer za nekaj časa prekinemo kolesarjenje in se prepustimo javnim prevoznim sredstvom.
National park je še eno majhno mestece, ki najbolj spominja na filme o Divjem zahodu. Poleti ima kakšnih tisoč prebivalcev, pozimi pa se mu zaradi smučišč na bližnjih gorah to število tudi potroji. Razen pritličnih hiš, ki jim manjka le še kakšen John Wayne na strehi, je tu še polno majhnih hotelov, motelov, restavracij in nezgrešljivih Backpackers.

Z baterijo na vlak

V enem od takih Backpackers smo dobili tudi vse podatke za našo nadaljnjo pot in kupili vozovnice za vlak do Wellingtona in za trajekt na južni otok. Rezervacije nam je receptorka uredila kar preko interneta, nato pa nas vprašala, če imamo baterijske svetilke. "Čudno vprašanje, seveda jih imamo, vendar zakaj pa vas to sploh zanima?" "No, ko boste ob dveh zjutraj zaslišali vlak, začnite mahati z lučmi, da vas bo strojevodja videl. Veste, včasih pozabi in odpelje mimo," je pojasnila. Vlak je res pripeljal, toda z enourno zamudo, na postaji, zaviti v temo, ni bilo razen nas žive duše. Ob treh je končno prispel vlak, iz njega pa je stopil sprevodnik z zgodbo o pokvarjeni lokomotivi in začudenjem nad tem, da so se sploh ustavili, "redko kdo vstopi."
V Wellingtonu nas je pričakalo sončno jutro in izumrlo mesto. 2. januar je tudi tu še praznik, zato se razen prižiganja in ugašanja semaforjev, na ulicah ni dogajalo nič. Mrtvilo smo izkoristili za hiter ogled mesta ter za kombinacijo zajtrka s kosilom, ki se tu imenuje brunch (breakfast + lunch). Okrog poldneva je mesto vendarle oživelo. Naš čas do odhoda trajekta se je tudi iztekal. Zato smo obložili naše konjičke in se polni novih pričakovanj pognali v pristanišče. Da ne bi bilo dolgčas, je Mirko zapeljal na nekaj ostrega in po krajšem piskanju je bila zračnica prazna. Še sreča, da smo bili blizu pristanišča, sicer bi zamudili trajekt. Popravilo kolesa bi trajalo predolgo, tako pa ga je Mirko s trpečim izrazom na licu in žalostjo v srcu odpotiskal proti ladji.

Na južnem otoku

Po treh urah vožnje se je trajekt zasidral v Pictonu in drugi del naše avanture se je lahko začel. S Špelo sva odhitela proti severnemu polotoku, kjer sva želela tri dni veslati ob obali narodnega parka Abel Tasman, Mirko pa se je obrnil proti jugu in Mt.Cooku, kjer smo se dogovorili za ponovno srečanje. Iz predvidenih treh dni se je izcimil le eden, saj je okrog novega leta tam višek turistične sezone, čolni pa skoraj vsi izposojeni. Zato sva se pridružila manjši skupini, s katero smo se podali na enodneven izlet s kajaki. Z nami je šel tudi vodič, ki je skrbel za tehnično podporo in tekočo izvedbo ter zvrhano mero angleškega humorja.
Tako imenovani sea-kajaking je zelo popularna oblika zabave in aktivnega turizma tod okoli. Čolni so zelo podobni običajnim rečnim kajakom, le da imajo poleg ostalega še krmilo, ki ga voznik upravlja z nogami. Za razliko od rečnih so na morju najbolj popularni dvojni oziroma tandem čolni, ki zagotavljajo hitrejše napredovanje in imajo večji prtljažni prostor, kamor lahko voznika zložita vse potrebno za nekajdnevni izlet ob popolnoma neobljudeni obali. Naš izlet je bil sicer kratek, je pa vseeno vključeval kosilo, ki ga Phill, pripravil na obali manjšega zalivčka, z vso pozornostjo skrbnega vodiča.
Po obilnem kosilu smo odveslali nazaj proti izhodišču, da pa pot ne bi bila pretežka, smo izkoristili veter in še eno posebnost morskih kajakov - jadro. To je velika plahta iz svile za padala, ki se s pomočjo vesel razpne nad čoln in prihrani veliko moči, če le veter piha v pravo smer. Z izletom sva bila zelo zadovoljna, po drugi strani pa nama je bilo zelo žal, da si nisva mogla privoščiti načrtovanega tridnevnega potepanja. "Pa drugič," sva se tolažila med nalaganjem prtljage na kolesi, ki sta se gotovo čutili že kar malo zapostavljeni.
Naslednjih nekaj dni je trajala pot do Kaikoure, mesta rakov, kitov in ostalih zanimivih morskih prebivalcev. Mesto leži na vzhodni obali južnega otoka, približno na pol poti iz Pictona v Christchurch. Ime v maorščini pomeni "jesti rake", kar se tu počne dobesedno za vsakim vogalom. Razen rakov na mizi pa je Kaikoura zanimiva zaradi vrste živih morskih živali. Med njimi izstopajo glavati kiti, orke, delfini in tjulnji. Iz tega so seveda uspeli narediti cvetoč posel, ki prebivalcem prinaša več denarja kot že dolgo opuščeni lov na kite.

Plavanje z delfini

Veliko agencij ponuja plavanje z delfini in tjulnji, opazovanje kitov z ladjo ali letalom ter cel kup drugih možnosti preživljanja časa in porabljanja velikih količin denarja. Večina turistov seveda razmišlja podobno kot midva s Špelo: "Če sem prišel tako daleč, potem si pač moram ogledati največjega sesalca na zemlji. Toliko delfinov na kupu, da bi lahko plaval z njimi, pa tudi ne srečaš povsod." In sva šla! Plavat namreč. Dali so nama neoprenska oblačila, ker je voda v Tihem oceanu strašno mrzla, masko, dihalno cev ter plavuti in navodila za privabljanje delfinske pozornosti.
Potem so naju s še nekaj podobno mislečimi odpeljali na morje in ko smo zagledali prvo jato, zmetali v vodo. "Zdaj pa pojte, se potapljajte in počnite vse, da jim ostanete zanimivi, sicer bodo odplavali proč!" Ker močno dvomim, da bi moje petje koga privabilo, sem se raje bolj intenzivno potapljal in kmalu premagal tudi občutek nelagodja ob pogledu na kakšnih dvajset delfinov, ki so se podili okrog mene, vsi po vrsti vsaj tako veliki kot jaz, predvsem pa dosti, dosti bolj okretni.


Če bi kit zazehal..?

Kiti so seveda nekaj drugega. Z njimi ne bi šel plavat, pa če mi vsi zoologi zatrdijo, da so ne vem kako dobrodušne živali. Žival ima namreč tako veliko ustno votlino, da mojih 183 cm še z zobotrebcem ne bi našli, če bi dobrodušnež recimo pomotoma zazehal...? Zato sva si jih s Špelo ogledala s ptičje perspektive. Živali so res veličastne! Tisti trenutek so ravno trije počivali na površini in privabljali množice turistov na ladjah, ki so delovale kot čolnički, ki skušajo pristati ob otoku, pa se jim ta po četrt ure poskušanja potopi in izgine za kakšno uro. Pri tem dvigne svoj ogromen rep iz vode, elegantno zamahne, za trenutek obmiruje, nato pa se počasi poda na lov za svojo najljubšo hrano, orjaškimi lignji. Melville je nekoč zapisal, da je kitovo potapljanje eden najlepših pogledov na zemlji, kar bo zagotovo blizu resnice. Možakar je imel sicer to srečo, da je prizoru prisostvoval sam in njegovega meditativnega razpoloženja niso motile trume japonskih turistov...?
Vseeno pa je tudi danes to pogled, ki je vreden svojega denarja, čeprav sva po dveh dneh zaprepadena ugotovila, da sva porabila kakšnih 500 novozelandskih dolarjev (torej 50 tisoč tolarjev), pa se niti dobro zavedla nisva. Seveda sva ohranila mirno kri, si nadela hladen izraz in v velikem slogu odkorakala v bližnjo restavracijo na kulinarično posebnost, raroge. "Kamor je šel bik, naj gre še štrik, saj se samo enkrat živi," sva se tolažila, medtem ko sva se mastila z enim ogromnim predstavnikom skalnih rakov. Sicer pa: pred nami je Mt. Cook in za nameravani podvig se je treba dobro pripraviti, saj nikoli ne veš, kje te sreča čaka.

Avtobusni prevozi

Iz Kaikoure do Mt. Cooka je dolga pot, ki sta jo najini kolesi prepotovali v prtljažnih prostorih dveh avtobusov. Neposredne povezave iz Kaikoure namreč ni, zato je treba v Christchurchu, največjem mestu na južnem otoku, presesti. Za kolesarjenje žal ni bilo več časa, čeprav je obalna cesta, ob kateri se sončijo množice tjulnov, še kako vabljiva. Vendar smo bili že čez dva dni dogovorjeni v vasi Mt. Cook in prijateljev pač ne smeš pustit čakat, vsaj predolgo ne.
Avtobusni prevozi na Novi Zelandiji so poglavje zase. Sicer draga, zato pa nepozabna izkušnja. Glavna zvezda je vsekakor voznik v značilni uniformi, sestavljeni iz črnih čevljev, belih dokolenk, modrih kratkih hlač in bele srajce z našitki. Razen našitkov se uniforme med posameznimi podjetji ne razlikujejo, zato pa so osebe v njih spet nekaj posebnega. Vsak prevoz se seveda začne z vkrcavanjem, pri čemer voznik razvrsti potnike pred avtobusom, glede na njihovo izstopno postajo. Potem vzame prtljago najprej tistim, ki izstopijo zadnji in nadaljuje po tem ključu vse do kolesarjev in njihovih konjičkov. Sledi pobiranje vozovnic in vpisovanje potnikov v nekakšen potni nalog, vse skupaj pa se zaključi s preštevanjem potnikov na sedežih. Po prvih nekaj kilometrih se voznik prvič oglasi preko razglasne naprave, se predstavi potnikom, jim zaželi prijetno potovanje in približno opiše pot. Potem se oglaša vsakih nekaj kilometrov, oziroma vsakič, ko se spomni česa zanimivega iz zgodovine Nove Zelandije, pokrajine, skozi katero vozi ali celo svoje, osebne. Ob reki na naši desni strani je leta 1855 taboril znameniti Jock Mackenzie, ko je vozil svoje ovce preko tistega gorovja tam v daljavi, se začne ena od mnogih novozelandskih legend, ki sva jih imela priliko slišat na poti proti Mt. Cooku. Naslednja pa gre nekako takole: "Vas, skozi katero se pravkar peljemo, v zgodovini naše dežele sicer ni igrala velike vloge, je pa vseeno pomembna, ker sem v njej spoznal svojo ženo." Mimogrede izvemo še, da se ne peljemo po običajni cesti, ki našemu vozniku ni preveč všeč, da pa bomo kljub temu pravočasno prišli v Geraldine, kjer imamo vmesno postajo in polurni premor.

Postaje po želji

V Geraldine se je ravno pričel festival country glasbe s tradicionalnim plesom v vrstah in vsemi ostalimi šegami, ki izhajajo iz dobrih starih kravarskih časov. Seveda si je nekaj takega treba ogledat in mimogrede lahko kdo zamudi avtobus. Pa nič zato, saj je tu voznik, ki pred odhodom spet prešteje potnike, doda nove in odpelje šele, ko je prepričan, da so vsi zadovoljni. Med novimi potniki je vstopil tudi čisto penast, prepoten in zaripel moški, v katerem sva šele po oblačilih prepoznala najinega sotrpina Mirka. Bil sem v Timaruju, kakšnih 35 km od tu in šele pred dvema urama sem izvedel, od kod pelje avtobus. Med divjanjem sem mi je počila še zračnica in razpadel plašč, nama je pojasnil med pitjem že drugega litra najinih zalog pijače. "Ah, kak paše," je še vzdihnil in se nama šele po kakšni uri spet pridružil v svetu budnih.
Bili smo že zelo blizu našega cilja, na eni od razglednih točk ob jezeru Tekapo. Tu je naš voznik zaigral še vlogo letališkega agenta in za nekaj "avanture" željnih Japoncev uredil panoramski let čez pogorje Mt. Cooka.
Prihod v nek kraj z avtobusom je tukaj precej zapleten. Voznik namreč poskuša kar najbolj ustreči vsem potnikom in jih pripeljati čim bližje njihovih ciljev. Tako se, preden zavije na postajo, ustavi še pred informacijskim centrom, nekaterimi "backpackersi", pa tudi kar tako, če si kdo tega posebej zaželi. Mt. Cook je majhna vas, zato smo stali le na letališču, pred informacijskim centrom in pred osrednjim hotelom, ki je tudi končna postaja v vasi. Tu smo raztovorili našo prtljago in se poslovili od voznika, ki nam je zaželel še veliko sreče ob vzponu na Mt. Cook, potem pa odpeljal svoj voz na parkirišče, sebe pa na kosilo.
Voznik, animator, turistični vodič, sprevodnik in občasna mama za otroke, ki sami potujejo od staršev k starim staršem, vse v eni osebi. In vse to na redni avtobusni liniji. Na nekatere domače izkušnje z avtobusnimi prevozi si nisem upal več pomisliti, ker bi hkrati pomislil tudi na vse prestrašene hlapce, o katerih je že Cankar vse povedal. Za kaj takšnega pa ni bilo ne časa ne volje. Nad nami je bila v sneg in led ukleščena gora, s katere so vabljivo odsevali žarki večernega sonca. Pogled, ob katerem so bile vse težave pozabljene, hlapci pa tam, kamor spadajo - v temi.

Alpski svet južnega otoka

Južne Alpe zavzemajo precejšen del površine južnega otoka. Njihova najpomembnejša značilnost pa je zelo spremenljivo vreme. Celotna alpska veriga se vleče vzdolž zahodne polovice južnega otoka in s svojimi visokimi pleči (približno 30 vrhov je višjih od 3000 m) predstavlja naravno pregrado vremenskim motnjam, ki prihajajo vedno z zahoda.
Tako je pokrajina zahodno od Alp znana po deževnem gozdu in največjo količino padavin na svetu, saj letno pade nanjo več kot 5 m dežja. Nasprotno pa ima pokrajina na vzhodu največ sončnih dni, kar botruje mnogim vinorodnim predelom predvsem na severovzhodu južnega otoka. Na pregradi prihaja do burnega mešanja toplotnih vplivov z obeh pokrajin, kar prinaša hitre vremenske spremembe z močnim vetrom, ki za nameček piha še v sunkih. Muhasto vreme predstavlja največjo objektivno nevarnost morebitnemu obiskovalcu gora, ki pa ima z malo sreče kaj videti.
V osrčju Alp kraljujeta dve sosedi, 3754 m visoki Mt. Cook in slabih 200 m nižji Mt. Tasman. Obe gori sta dosegljivi z velike ledeniške planote med njima. Zaradi svojega položaja in višine spadata med najbolj obiskani na Novi Zelandiji, kar je botrovalo velikemu razmahu gorniškega turizma in na žalost tudi dokaj številnim nesrečam, ki so bile ponavadi posledica vremenskih sprememb.

Piškot

Cookie (piškot), kot goro ljubkovalno imenujejo domačini, je s svojimi 3754 m najvišja gora na Novi Zelandiji. Svoje prvenstvo je obdržala tudi po zemeljskem podoru leta 1991, ko je z vrha zgrmelo 14 milijonov kubičnih metrov zemlje in skal ter hrib znižalo za deset metrov. Goro obdaja mnogo ledenikov, med katerimi je najznamenitejši ledenik Tasman, ki je s 24 km najdaljši in s 600 m najdebelejši tamkajšnji ledenik. Večina poti proti vrhu vodi preko tega ledenika na ledeniško planoto približno 2200 m nad morjem. S planote se k vrhu vzpenja močno razčlenjena severna stena, ki jo na severozahodni strani obdaja ledenik Linda, preko katerega vodi normalna smer na vrh. Na koncu ledenika Tasman leži veliko ledeniško jezero Pukaki, ki skupaj z jezerom Tekapo in okoliškimi vodotoki zagotavlja približno 90 odstotkov vseh novozelandskih potreb po električni energiji. Ta prihaja iz nižje ležeče hidroelektrarne, v katero so s pomočjo tunelov in kanalov napeljali vodo iz različnih virov.
Turistov seveda elektrarne ne zanimajo preveč, zato pa se trumoma zgrinjajo v majhno vasico s kakšnimi 150 - 200 prebivalci in imenom, privzetim po slavni gori nad njo. Vas je resnično majhna, saj razen znamenitega prestižnega hotela Hermitage, Youth Hostela, Backpacker?sa, informacijskega centra in urada gorskih vodnikov, najde obiskovalec le še majhen pub in nekaj deset hiš, skritih v kot ledeniške doline. Konec koncev, več tudi ni potrebno, saj gorniki kmalu odidejo v gore, Japonce odpeljejo avtobusi, nekaj malega ostalih turistov pa kmalu ugotovi, da v Mt. Cooku niso ničesar izgubili in odidejo naprej.

Japonska invazija

Kot v vseh novozelandskih krajih je tudi tu informacijski urad tisti, ki se ga ob prihodu splača najprej obiskati. Poleg vseh splošnih podatkov o okolici in početju v njej zagotavlja tukajšnji urad še svežo vremensko napoved, obvestila o zasedenosti gorskih koč in mnogo izkušenj z vremenom in hribi, ki jih posredujejo zaposleni. Po naših izkušnjah se je celo bolje zanesti na priporočila informacijskega centra, kot pa gorskih vodnikov, ki nikoli niso v nič prepričani. Informacijski center je tudi tisti, ki zbira podatke o ljudeh v kočah in njihovem početju ter po potrebi sproži iskalno oziroma reševalno akcijo. Zato pa so gorski vodniki koristni na drugih področjih. Razen njihovega poslanstva, česar naša odprava ni potrebovala, si lahko pri njih izposodiš ali kupiš kakšen manjkajoči del opreme, odpošlješ elektronsko pošto ali faks ali pa se kar tako zaklepečeš s katerim od njih.
Hotel Hermitage poleg svojega osnovnega namena nudi še usluge avtobusne postaje, letalskega posrednika in samopostrežne trgovine. Vendar je pametneje hrano prinesti s seboj od drugod, ker so cene nekaterih potrebščin lahko tudi do dvakrat višje kot v nakupovalnih centrih v večjih mestih. Hermitage je tudi najbolj znan in najbolj obiskan objekt v vasi, saj ga dnevno zasipavajo množice japonskih turistov. Vse skupaj gre tako daleč, da najemajo japonske uslužbence in pišejo vsa mogoča opozorila in jedilne liste v japonščini, s čemer najbrž pritegnejo vsako leto več turistov iz dežele vzhajajočega sonca. Ti so očitno tudi daleč najboljši potrošniki, saj si privoščijo prav vsako atrakcijo, če se je le lahko udeležijo v skupini.
Od preostalih objektov v vasi velja omeniti še pub, v katerem lahko človek prebije kakšen deževen dan ali pa večer po uspešnem vzponu. Ponudba razen nekaj različnih vrst piva in brezalkoholnih pijač obsega še BBQ - Pack (barbecue = raženj). Seveda smo najprej pomislili, da gre za klasično mešano meso na žaru, vendar ne. Šlo je za kos surovega mesa, vilico in vžigalice, plinski raženj pa je stal pred vrati. Ob njem je bilo pripeto opozorilo: "Uporaba na lastno odgovornost, osebje ne jamči za kakovost pripravljene hrane". Razen seveda za solato, ki je bila pri točilnem pultu in vključena v ceno.

Vas Mt. Cook in priprave na vzpon

< P> V vas Mt. Cook smo prispeli 10. 1. 1998, po prijetni vožnji čez ravninski svet Canterbury-ja, ob 13:45. Kljub mnogim postankom na razglednih točkah, smo bili dokaj točni. Vas smo teoretično že dobro poznali iz "Knjige", zato smo si najprej le površno ogledali resnično stanje, zatem pa pognali v notranjost ledeniške doline, imenovane Hooker valley. Po slabih treh kilometrih smo prišli v kamp, kjer obiskovalca namesto recepcije pričaka velika tabla, z navodili za prijavo ter "šparovček" za nočnino. Razkošja, kot so prhe in kuhinja, ta kamp ne nudi, le stranišče pa še to je bolj zasilno. Temu primerna je seveda tudi cena 4 NZD (približno 400 SIT), ki nam je po vseh izdatkih preteklih dni zelo ustrezala. Prijetnih prostorčkov za naša "mikro" šotora je bilo na pretek, tako da smo bili po kakšni uri že siti in pripravljeni na raziskavo razmer v hribih. Pred sabo smo imeli še en prost dan, ki smo ga potrebovali za pridobivanje potrebnih podatkov in čakanje na Dušana. Dušan je še en mariborski klubski kolega, alpinist z mnogo izkušnjami, da ne rečem veteran, kar omenjenemu ni preveč po godu... Z njim smo se že doma dogovorili, da se v Mt. Cooku dobimo in potem skupaj naskočimo hrib. Naključje je namreč hotelo, da se je Dušan ravno v tem času potikal po Aziji in Oceaniji, pri čemer ga je pot za približno 14 dni zanesla tudi na Novo Zelandijo. Ker alpinist Dušanovega kova nikakor ne bi zamudil vzpona na tako zanimivo goro, iskanje soplezalca pa bi lahko bilo zelo zamudno, smo že vnaprej uskladili načrte in organizirali navezo.
Naša prva skrb sta bila oprema in vreme. Po prvo smo šli na pošto, kamor smo si poslali kakšnih 25 kg težak paket, že iz Aucklanda. V njem je bilo precej opreme, ki smo jo prinesli s sabo, nekaj pa smo si je nameravali izposoditi še pri alpinističnih vodnikih. Zato smo šli s pošte še v njihov urad, kjer smo razen opreme pričakovali še nekaj uporabnih vremenskih podatkov. Z opremo ni bilo težav. Imeli so vse kar nam je še manjkalo, sicer precej obrabljeno, vendar je šlo le za estetske pomanjkljivosti, zato se nismo vznemirjali. Tudi z opisi smeri in področja ni bilo težav. Iz vodnička, na prodajni polici, smo prekopirali zanimive strani in jih z enim od vodnikov še malo pokomentirali. Bolj problematično je bilo vreme. Možakarju se je ob vprašanju obraz spremenil v vprašaj, sledila je zgodba o spremenljivih razmerah, ki smo jo že poznali, za konec pa smo dobili odgovor, ki to ni bil. Polni nelagodja smo šli še na informacijski urad vprašat kako je z zasedenostjo gorskih koč in pristopi. Že na vhodu je visela velika, pregledna meteorološka karta, na kateri je bilo videti veliko območje visokega zračnega tlaka, čisto blizu južnega otoka. Izobare so bile daleč vsaksebi, približno nad nami pa oznaka 1020 mb. "Pri 1020 mb, nikjer na svetu ne more biti slabo vreme," smo si rekli in šli pobarat še domačine v uradu, kaj mislijo o tem. Možakar za pultom je bil poln optimizma. "Sicer je nenavadno, vendar imam občutek, da bi lahko bilo naslednja dva dni lepo," je potrdil naša pričakovanja, potem pa smo se še za nekaj časa poglobili v vremenske karte in ugibali kje bi lahko bil ciklon in koliko časa bo potreboval, da nam skazi načrte. Vendar, kocka je bila že davno na mizi, počakamo Dušana, pa gremo.

 

 

Mt. Cook, 11. 1. 1998 - Začetek vzpona

Jutro, kot nalašč za velike dosežke. Polni navdušenja se odločimo za načrt A, ki se je izoblikoval prejšnji večer. Dušanu pustimo sporočilo, naj pride z letalom do koče na planoti, mi se odpeljemo s kolesi kolikor se da daleč, potem pa nadaljujemo peš. Pospravili smo šotore in vso kramo ter odnesli vse nepotrebno v garderobo hotela Hermitage. Po tem smo imeli še vedno tri ogromne nahrbtnike polne hrane in plezalne opreme, ki so govorili odločno proti načrtu A. Zamenjal ga je načrt B. Z Mirkom vzameva samo najnujnejše in nadaljujeva po načrtu A, Špeli pa pustiva vse ostalo. Špela počaka Dušana in skupaj priletita z letalom in vso kramo na planoto. Ob ponovnem obisku informacijskega centra smo razen, da je vreme še vedno OK, izvedeli še, da sta dva alpinista že rezervirala polet z letalom na planoto in imata prostor še za enega. Načrt B je v hipu zamenjal načrt C. Mirka vkrcamo k omenjenima alpinistoma, s Špelo počakava na Dušana... Načrt C je kakšno uro kasneje odpihnil veter na planoti, zaradi katerega letala ne bi mogla pristati in tudi vzletela niso. S tem je bilo vseh varčevalnih načrtov konec. Najeli smo helikopter za štiri osebe in vsi skupaj počakali na Dušana. Prispel je ob istem času kot mi prejšnji dan. Med snemanjem z avtobusa smo mu na hitro pojasnili situacijo s helikopterjem. Edino vprašanje, zakaj ne peš, je bilo pozabljeno ob pogledu na zemljevid, kjer se ob ledeniku Tasman vleče 25 km dolga, položna in dolgočasna pot do vznožja strmega, peščenega grebena, po katerem je treba oddrsati navzgor do planote, kar vzame naslednjih šest ur. Od prihoda Dušanovega avtobusa do odhoda helikopterja je bilo ravno dovolj časa, da smo še Dušana opremili s hrano in nekaterimi potrebščinami. Ob 16:00 smo že spoznali Dave-a, pilota helikopterja, ki je za začetek stehtal vso opremo z nami vred ter nas odpeljal k helikopterju. Tu smo imeli kratek tečaj izkrcavanja, ker Dave na planoti, zaradi vetra, ni mogel zapustiti pilotskega prostora, zaradi česar smo morali za varnost in tehnične podrobnosti poskrbeti sami. Tečaj se je izkazal za zelo koristnega, saj smo po slikovitem in nemirnem letu preko ledenika Tasman, pristali na zelo vetrovno polico izkopano v zasneženo pobočje ob latrini, kakšnih 30 m oddaljeni od koče. Med udarjanjem divjih sunkov vetra, smo iz nosilne košare odnesli nahrbtnike in plezalno orodje, vse skupaj odložili približno deset metrov stran od helikopterja, se skrili za nastali kup in dali Dave-u znak za dvig. Ta je poskušal helikopter čimprej dvigniti iz nevarnega območja, pri čemer ga je ujel sunek vetra in ga kot igračo odpihnil v dolino, kjer se je k sreči še pravočasno ujel in dvignil nazaj na varno. Malo nas je stisnilo, za kaj več pa na tistem vetru ni bilo časa.

 

Na planoti

< P>Koča, ki na zunaj izgleda majhna, se v notranjosti ponaša s tremi dokaj velikimi prostori. V dveh sta spalnici s skupaj približno štiridesetimi posteljami, v srednjem pa je kuhinja s špiritnimi gorilniki in posodo ter priborom. Tu je še radijska postaja za zvezo z dolino in nekaj posod z gorivom za kuhalnike. Ob našem prihodu je tam bivalo okrog petnajst alpinistov, ki so bili, razen dveh, takrat še v stenah. Ob preobilici postelj smo brez težav našli štiri primerne in pod ter ob njih znosili našo opremo. Med pripravami na večerjo smo opazili prvo skupino alpinistov vračajočih se z Mt. Cooka. Kar malo so se nam zasmilili v tistem vetru. In takrat se je zgodilo nekaj, kar bi bilo treba prekopirati tudi v naše gorske koče, oziroma zimske sobe. Iz sosednje spalnice je prišel eden od obeh alpinistov, ki sta bila ob našem prihodu že v koči in začel pripravljati toplo vodo. Ker so bili kuhalniki že prazni, sem mu pomagal naliti gorivo in se zapletel v pogovor, v katerem se je izkazalo, da namerava pripraviti čaj za ljudi, ki se pravkar vračajo. V svoji evropski omejenosti sem seveda pomislil, da se poznajo, a se je izkazalo, da se niti videli še niso, saj je tudi on šele ta dan prispel. Ob pogledu na vprašaj na mojem obrazu mi je pojasnil, da je takšna pač navada tam doli. Potem sem malo računal in se spraševal od kod jim te navade, če pa je alpinizem k njim prišel iz Evrope. Pa sem si nehal zastavljati vprašanja, saj jih je bilo vedno več, odgovorov pa vse manj. Spet smo nekaj pametnega pozabili na račun "tržnih zakonitosti".
Po večerji smo pospešeno delali načrte za vzpon. Nameravali smo se povzpeti po severnem, t.i. Zurrbrignovem razu, ki je nekako najbolj izrazit, pogled nanj pa je obetal zanimivo ledno plezarijo. Problematičen bi znal biti le spodnji del, kjer je bilo videti nekaj zloveščih serakov in razpok. Za vsak primer smo pustili odprto še možnost vzpona čez ledenik Linda, ki velja sicer za najlažjega, zaradi številnih razpok pa tudi za najnevarnejšega. Potreben čas za vzpon in sestop smo ocenili na 16 ur, dodali še 25% za vsak slučaj, nastavili budilke na polnoč in šli spat.

 

 

Koča na planoti, 12. 1. 1998, 0:00 - Ogled Zurrbrigna

< P>Ne vem ali me je prebudil veter ali budilka. Ob sunkih vetra, ki so bili slišati kot močno treskanje z vrati, se je koča stresala kot ob potresu. Divji ples je spremljalo zlovešče žvižganje vetra okrog vogalov našega zavetišča, ki je ob tem škripalo in pokalo v svojem odporu. Dušan, s svojo nespečnostjo, je bil že pokonci in v podobnih dvomih kot jaz. "V takem, ne grem nikamor...", je bilo mnenje, ki se je kasneje izoblikovalo v sklep. Odločili smo se, da gremo zjutraj, če se veter umiri, naredit gaz do vstopa v raz in pogledat kako tisti seraki sploh izgledajo. Tam se bomo potem lažje odločili, naslednjo noč pa nadaljujemo po današnjem načrtu.
Jutro je bilo seveda čudovito. Popolno brezvetrje je povzročilo rahel dvom v nočno odločitev, vendar smo ostali trdno "za svojimi besedami", se navezali v ledeniško navezo in šli zadevo pogledat od blizu. Ogled je pokazal dvoje. Prvič, da s Zurbrignovim razom ne bo nič. Že med kobacanjem čez drugo razpoko, so se mi začeli porajati dvomi. Ko pa sem lezel še na serak, ki je zapiral pot in po vloženem trudu spoznaval da lezem smer zgornje pete stopnje, tudi moja pregovorna trmoglavost ni več zalegla. "Linda...", je bilo vse, kar sem imel sporočiti soplezalcem.
Drugi problem so bili Dušanovi čevlji, ki so bili po zagotovilih prodajalca sicer nepremočljivi, v resničnih razmerah pa bi se kakšna obrabljena vileda prav tako dobro odrezala. Zato smo bili ob vrnitvi v kočo zaposleni predvsem s sušenjem Dušanove obutve nad kuhalniki. Naši sostanovalci seveda niso bili preveč navdušeni, saj se je bližal čas večerje. Malo smo jih pomirili s pogovorom in vprašanje od kod smo, da s takimi čevlji rinemo na Cook-a, je seveda spadalo zraven. "Iz Slovenije?! Potem je pa vse jasno! Vi ste vendar znani po svojih zloglasnih smereh v Himalaji, torej mora tole biti navaden sprehod za takšne norce...", je bil eden od komentarjev iz ust gorskega vodnika, ki je v tistih dneh vodil tečaj za vodnike pod Mt. Cook-om. V Himalaji sva z Dušanom sicer že bila, vendar nisva zlezla na nič presunljivega, zaradi česar pa nisva nenadoma postala skromna... "Ja, taki pač smo...", sva rekla, potem pa smo pogovor obrnili na druge teme.

 

 

Ledenik Linda, 13. 1. 1998, 2:00 - Prečenje ledenika Linda

Kaj pa zdaj? A naj poletim tu čez?" "Ne, le malo dlje skočiš, zapičiš obe orodji, pa si čez." Takole nekako sva s Špelo debatirala ob eni od pretresljivo širokih razpok, kakršnih je na Lindi na pretek. Ledenik je v tem času že precej odprt, k sreči pa razpok v glavnem ne zakriva več sneg in se jim da nekako izogniti. Od koče smo sledili nadelani poti, ki pa očitno ni spadala med enostavnejše, bila pa je v tistem trenutku edina in torej najboljša. "Ti, me varuj, ti Mirko pa podaj štrik... ", je bil še zadnji, bolj ali manj odločen Špelin napotek, potem pa je bila punca že čez. "Še dobro, da je tema in se ne vidi kje je dno, sicer bi bilo grozno," je bila pogosta ugotovitev, ki je potrditev dobila ob povratku, ko smo ugotovili, da se dna tako ali tako ne vidi, ker se v luknji prej stemni... Sicer pa smo imeli izredno dobre pogoje za vzpon. Popolnoma jasno noč je razsvetljevala polna luna, ki je s svojo srebrno svetlobo vlivala optimizem in nas navdajala s tistim občutkom navdušenja nad življenjem, ki ga v hribih dobro spoznaš. Morda so takšni trenutki vzrok zaradi katerega se ukvarjamo z alpinizmom.

 

Sončni vzhod v grapi

Če ne polna luna, pa je ogenj v katerem zažarijo hribi ob sončnem vzhodu gotovo eden od pomembnih razlogov za to, da se splača biti prisoten, ko se zgodi. Nas je ta trenutek ujel ravno na začetku strme grape, ki smo si jo izbrali za napredovanje proti vrhu. Sprva je delovala precej nedolžno, po prvih sto metrih pa je pokazala svoj pravi obraz. Nagib je od 45 prešel na 65 stopinj, temu primerno se je sneg spremenil v led, zadevi pa ni bilo videti konca. Za nameček smo bili že 3000 m visoko, da se je napornemu zabadanju derez v led pridružil še redek zrak. Po 300 višinskih metrih, med katerimi se zaradi trde podlage ni dalo urediti niti enega pametne ga stojišča, se je grapa končala z manjšim skalnim skokom na katerem smo se končno odpočili, potem pa nadaljevali po enako strmem in ledenem pobočju proti vrhu. Po naslednjih 200 metrih smo prišli na originalno smer, do vrha pa nam je ostalo še dobrih 200 m. Približno 100 metrov pod vrhom smo našli vodoravno razpoko, ki je potekala prečno čez vso pobočje. V njej je bil čudovit prostor, okrašen z ledenimi svečami, kot kakšen grad snežne kraljice ali kaj podobno pravljičnega. Mi smo ga izkoristili za nič kaj pravljično malico, ki nam je kljub temu dala potrebnih moči za vzpon na vrh.

 

Sestop

Sestopili smo po originalni smeri, preko skalnate stene, kjer smo izkoristili pripravljena drišča za spust ob vrvi, ki je prihranil precej moči, zato pa je blazno dolgo trajal, saj smo imeli le eno 50m vrv. To pomeni, da smo se vsakič spustili za 25 m, potem potegnili vrv za sabo in ponovili "manever". Pri 300m spustu se takih manevrov kar nabere in naše spuščanje je trajalo dobre štiri ure. Sledil je še utrudljiv sestop čez ledenik, pri čemer smo izbrali lažje prehode preko razpok kot pri vzponu in po 19 urah smo bili že spet v koči. Tu nas je že čakal čaj in seveda postelje, ki smo jih bili najbolj potrebni. Seveda ni manjkalo vprašanj na temo Dušanovi čevlji. Ob odhodu smo namreč prišli na idejo, kako tiste "tenis copate" narediti vodotesne. Uporabili smo znan izdelek tovarne Aero-Celje - lepilni trak za lepljenje paketov. Torej 5cm širok trak, sivo-rjave barve, ki smo ga začeli ovijati okrog prstnega dela čevljev, nadaljevali preko gležnjev do kolen, ker je Dušan pozabil tudi na gamaše... Po opravljenem "tesnjenju", je bil možakar videti kot vojak na Soški fronti. Devetnajstih ur hoje iznajdba seveda ni prenesla, zato je bil ob povratku Dušan bolj podoben kakšnemu zdelanemu brezdomcu, kot vojaku, namen pa je bil dosežen. Čevlji so bili skoraj suhi, Dušanove noge pa še vedno uporabne...

 

Latrina na planoti, 14. 1. 1998, 9:00 - Odhod v dolino

< P>Sedimo na nahrbtnikih ob osamljeni latrini, kjer je tudi improvizirano pristajališče za helikopterje. Med premlevanjem včerajšnjih dogodkov čakamo na helikopter, da nas odnese v dolino. Tokrat nas bo šest, kar bo bistveno zmanjšalo stroške. Pa tudi če bi bili samo štirje, se nikomur ni več dalo sestopati po tisti dolgočasni moreni, ki pokriva spodnji del ledenika Tasman. Malo pred deseto je priletel Dave in nas odnesel v dolino, kolesom in novim dogodivščinam naproti. Te so se začele z dnevom počitka v Mt. Cooku in spravljanjem plezalne opreme v transportne vreče, ki smo jih kasneje po pošti poslali v Christchurch, zadnjo postajo na naši poti. Med počivanjem smo počasi dojeli izredno srečo, ki smo jo imeli z vremenom. Še isti dan se je namreč pooblačilo, tlak je padel na 950 mb in začela se je nevihta, ki je trajala vso noč in dobršen del prihodnjega dne. Da v takem niti v koči ni prijetno, je dokazala skupina štirih alpinistov, ki je peš, dobesedno pobegnila s planote. Svoje občutke so strnili v kratek stavek, "Bilo je grozno...".
Zaradi vremena se je naš dan počitka, raztegnil še na naslednjega, kar je spet prekrižalo načrte za naslednjo kolesarsko etapo in vrglo novih nekaj dolarjev v blagajno enega od mnogih avtobusnih podjetij, ki nas je odpeljalo v Queenstown.

 

 

POTEPANJE

Queenstown

Z vzponom na Mt. Cook, smo izpolnili še zadnji, vnaprej zastavljen cilj naše odprave. Ostala sta še slaba dva tedna za potepanje po južnih krajih, potem pa se bo treba vrniti domov. Zadnja misel se je naselila v enega od kotičkov mojih misli, od koder me je vse pogosteje neprijetno vznemirjala. Je pač tako, da rad potujem in se nerad vračam.
Naslednja postaja na naši poti je bil Queenstown. Nekoč nepomembna vas, katere slava je umrla z zadnjim iskalcem zlata, je danes turistična Meka. Zgodba o uspehu seže deset let nazaj, torej v leto 1988, ko je neki A. J. Hacket, na ograjo bližnjega mostu privezal en konec precej dolge elastike. Na drugi konec je pritrdil sebe, skočil čez plot in rodil se je ťBungee jumpingŤ, neki A. J. Hacket pa je postal gospod Hacket. Dejanje je dobilo mnogo posnemovalcev in danes je lažje najti turista, ki ne ve katero je glavno mesto Nove Zelandije, kot nekoga, ki ne ve kje je Queenstown. Seveda skakanje z gumo iz vseh mogočih in nemogočih zemljepisnih točk, ni edina srhljiva zabava, ki je na voljo v Queenstownu. Domačini so kmalu ugotovili, da si povprečen Zemljan na počitnicah, močno želi dejanj, ki vsaj na zunaj delujejo nevarno. Zato lahko poleg nihanja na gumi, izbiramo še med spusti z raftom, vožnjami s čolni na reakcijski pogon, skakanje s padalom v tandemu in še mnogo čem, kar udeležencem požene adrenalin v žile, njihovim znancem pa zavist na obraz.

Mawora Lakes

Naša odprava se je v Queenstownu spet razcepila. Dušan in Mirko sta šla na vožnjo z raftom, midva s Špelo pa sva hotela iz koles iztisniti še nekaj kilometrov. Razen tega je pot, ki je bila pred nama mnogo obetala in tako prevladala nad željo po vožnji z raftom. Že naslednji dan se je odločitev izkazala za pravilno. Zjutraj sva se vkrcala na enega zadnjih še delujočih parnikov na svetu, ki naju je prepeljal preko jezera do samotne farme, na začetku makadamske ceste, ki naju bo v dveh dneh pripeljala v Te Anau, najin naslednji cilj. Po 45 minutah zanimive vožnje, ki jo je Špela prebila v ladijskem salonu jaz pa v strojnici, sva zajezdila kolesi in se podala na enega najlepših delov naše kolesarske poti. Cesta prvih 50 km sledi dolini reke Von, preko mnogih planot, na katerih se pasejo krave in ovce . Praktično edini promet na cesti sva bila midva in tu in tam kakšna skupina krav, ki se je nekako prebila izza ograje na cesto. Ob teh srečanjih je bilo malo nelagodja, ki so ga povzročali ogromni biki, s postavljanjem pred svojimi izbrankami. K sreči se je vse končalo le z nekaj sumničavimi pogledi na moje živo rdeče prtljažne torbe, nakar je pozornost spet prešla na zapeljive liske.
Cesta nekajkrat prečka manjši potok, s čemer si graditelji niso belili glave in izgubljali časa z gradnjo mostov. To je potovanje naredilo še bolj zanimivo, saj sva ob vsakem prečkanju spoznala nekaj novega. Nazadnje tudi to, da se je s kolesom mogoče peljati tudi skozi do kolen globoko vodo. Po približno 60 km sva prispela do dveh jezer, Mawora po imenu. Tu sva uredila taborišče in se pripravila na prenočevanje. Za kuhanje sva uporabila kar vodo iz jezera, kar si danes lahko le še redko kje privoščimo. Skratka, kraj bi bil popoln, če ga z nama ne bi delile peščene muhe. To so strašno sitni insekti, ki poleg tega živijo od krvi žrtev, ki jim sitnarijo. Nekakšna najneugodnejša kombinacija muhe in komarja, ki se za razliko od slednjega, zna zavleč še pod hlačnice in rokave in tam potem počet svoj srbeč posel. Odvratna muha z lastnostmi komarja in značajem bolhe. Preden so naju odvratnice oškodovale za kak deci življenjske tekočine in narahljale živčni sistem, sva k sreči našla Autan in potem je bil dve uri mir, nakar sva se zaupala varstvu mreže proti komarjem, ki je k sreči, sestavni del najinega šotora. Zjutraj sva seveda ugotovila, da se je nekaj prekletnic uspelo prebit v šotor, zaradi česar naju je naslednje tri dni vse srbelo. Če je res, da se človek vsega navadi, potem so peščene muhe gotovo izjema.

Milford Sound

Naslednjih 65 km in nasprotni veter so naju potem zaposlili za nekaj ur in srbenje potisnili daleč v ozadje. V ospredje pa je prišlo razmišljanje o pomenu gozdov, oziroma vsaj drevoredov ob cesti. Južni otok je namreč dodobra izsekan. V zadnjem času sicer na veliko pogozdujejo, vendar je to le slaba tolažba za nekoga, ki po hribu navzdol z vso silo obrača pedala, da ga veter ne bi ustavil. Po treh urah sva, vetrovno razpoložena, prispela v Te Anau. Kraj sam po sebi nebi bil nič posebnega, če ne bi predstavljal nekakšnega turističnega in upravnega središča Fiordlanda, narodnega parka na jugozahodnem koncu južnega otoka. Pokrajina zelo spominja na norveške fjorde, le da je malo manj prepredena s cestami in trajektnimi povezavami. Dobrih 100 km severno od Te Anau-a, se nahaja eden najznamenitejših fjordov, Milford sound po imenu, ki privablja množice turistov. Seveda je privabil tudi naju in imela sva kaj videti. Stene okoliških hribov se strmo spuščajo v morje, preko njih pa pada prek petdeset slapov. Njihovo število je odvisno predvsem od vremena, zato pravijo, da je Milford sound najlepši v dežju. To področje je namreč najbolj mokro na svetu, z letno višino padavin preko 6m. Zaradi nepropustne plasti tik pod površino zemlje in pretežno skalnatih sten, se ob nalivu celoten fjord spremeni v en sam slap. Pravijo, da je pogled čudovit, nič pa ne povejo o mokrih nogah... Zato sva bila kar zadovoljna s sončnim vremenom in kakšnimi tremi slapovi za vsakim ovinkom.
Iz Te Anau-a sva se odpeljala v Dunedin, najstarejše univerzitetno mesto na Novi Zelandiji, ki mu pravijo tudi novozelandski Edinburgh. Dunedin je namreč keltsko ime za glavno mesto Škotske, sem pa so ga prinesli škotski priseljenci, ki so prišli iskat srečo. Kraj ima okrog 120.000 prebivalcev, od česar je približno četrtina študentov. Razen pisanih hiš posejanih po strmih ulicah in zelo razvite glasbene scene, se Dunedin ponaša še z najstrmejšo ulico na svetu in edino kolonijo albatrosov v bližini urbanega naselja.

Albatrosi v mestu

V Dunedinu sva se naselila v simpatičnem backpackers-u, v središču mesta, ki so ga naredili iz stare odslužene cerkve. Dobila sva sobo na levi strani nekdanjega oltarja, vanjo pa so vodile štiri stopnice, ki so jih noge ministrantov med obredi dodobra obrabile. Prostor je nenavaden, predvsem pa zelooo prostoren... Bivša cerkev stoji v zelo strmi ulici, ki pa še ni najstrmejša, čeprav sva imela ves čas občutek, da se bodo parkirani avtomobili odkotalili z nje. Najstrmejša ulica na svetu je Baldwin street, kakšne 3km oddaljena od središča mesta. Tlakovana je z betonskimi ploščami, ker je za asfaltiranje prestrma. Pogled z vrha še najbolj spominja na planiško skakalnico, nagib pa bi tudi zadoščal za kakšnega začetnika, saj na najstrmejšem delu znaša kar 22 stopinj. Bolj od ulice, po kateri se lahko s kolesom pelješ le v serpentinah, je zanimiva kolonija albatrosov, ki se nahaja praktično v neposredni bližini mesta.

Albatrosi ponavadi gnezdijo na osamljenih otočkih v tihem oceanu. Nihče ne ve kaj jih je prineslo na vrh polotoka, le nekaj kilometrov oddaljenega od središča Dunedina. Zato pa se prebivalci zelo trudijo, da bi albatrosi tu ostali. Njihovi napori so obrodili sadove saj se je kolonija od prvotnih osmih ptic povečala na več kot šestdeset, torej trideset parov, ki redno gnezdijo na vrhu polotoka Otago. Ptice lahko obiskovalec občuduje iz pripravljene opazovalnice, iz katere ima pregled nad nekaterimi gnezdi. Pogled je vsekakor vreden svojega denarja. Ne samo zato, ker je edini, pač pa tudi zato, ker so albatrosi še vedno ena največjih ornitoloških ugank, kar tudi nepoznavalcu postane kmalu razumljivo. Ptice so, preprosto povedano, veličastne. Z razponom kril, ki v povprečju meri tri metre, so resnični gospodarji zraka. Pogled na ptico med jadranjem daje jasno vedeti, da se takšna žival spusti na zemljo le kadar je to nujno potrebno, pa še takrat ponavadi v morje. Ob najinem obisku je bilo pod opazovalnico osem gnezd, od skupaj štiriindvajsetih, ki se to sezono nahajajo na Taiaroi, kot se imenuje vrh polotoka Otago. Konec januarja se pričenjajo mladiči že izlegati, kar starša budno nadzorujeta. Ob enem od najbližjih gnezd, je ravno stal eden od staršev v pričakovanju drugega, ki se je v širokih krogih spuščal z neba in iskal ugoden veter za pristanek. Po pristanku je zložil svoja velikanska krila in za razliko od letenja, nekam nerodno odkorakal h gnezdu. Drugi ni skrival navdušenja nad snidenjem, saj se je kmalu pričela burna izmenjava mnenj in gestikuliranj s krili. Kasneje se je vse skupaj sprevrglo v nekaj kar bi v medčloveških odnosih imenovali prepir, po katerem je prileteli partner zapustil prizorišče, odkorakal nekaj metrov stran, se vrnil z novimi argumenti in zgodba se je nadaljevala. Najina pa tudi. Spuščati se je začel večer in z njim povezana tema. Zato sva z obema rokama sprejela ponudbo enega od uslužbencev opazovališča, ki naju je z avtom, s kolesi vred odpeljal na obrobje mesta, od koder je bilo le še nekaj zasukov pedal do "doma".

Vaški posebneži

Vse seveda ni šlo popolnoma gladko. Na parkirišču, kjer sva se izkrcala, naju je zalotil nekakšen misijonar s potujočo prodajalno metel in nama v naslednji uri pojasnil zakaj je bog le eden, zakaj so vojne in kako se z njimi vzgajajo verniki, da je komunizem šiba božja in da morajo neverniki, kamor spadajo tudi drugače verujoči (misleči), najprej izginiti s sveta, šele potem bo na njem vse lepo. S pripombo, da bi bilo potemtakem ravno tako čudovito, če bi bili vsi komunisti, bogu pa bi bilo ime, recimo Karl, se ni hotel strinjati, temveč je sprožil drugi val poskusov za najino naravnavanje v pravo smer. Tudi tega sva hrabro prenesla. Ko je začel citirati biblijo, sem na trditev da so tam vsi odgovori, dejal, da me zaenkrat še bolj zanimajo vprašanja, za odgovore je pa še čas. To ga je malce zmedlo, kar sva izkoristila za časten umik. Če bi bilo jutro, bi se najbrž še pogovarjala, ker je bil možakar precej zanimiva pojava. V večernih urah, na prazen želodec, pa se človeku kakršenkoli bog zatakne - mogoče so zato maše ponavadi zjutraj.
Tako ali drugače zanimivih ljudi sva na Novi Zelandiji srečala veliko. Od sezonskega delavca, ki bi s svojimi izkušnjami iz potovanj po svetu lahko zamenjal večino učiteljev zemljepisa in zgodovine, do navdušenega igralca rugbyja, ki še danes ne ve kje je Slovenija, niti kako se njeno ime izgovori. In vse to kljub naporom, ki jih je "njegova Joycey", nek večer vložila v njegovo prosvetlitev.

Christchurch

Iz Dunedina sva se v Christchurch odpeljala z vlakom. Tam naju je že čakal Mirko in začeli smo priprave na odhod domov. Poiskati je bilo treba primerne škatle za prevoz koles, s pošte prinesti plezalno opremo, ki smo jo tja poslali z Mt. Cook-a in vse skupaj strpati v transportne vreče, tako da bo volk sit in koza cela. To pomeni, da bo dodatna prtljaga tehtala le 20kg po osebi, vsi viški pa bodo v osebni prtljagi. Razen tega smo morali kupiti še nekaj spominkov, česar do sedaj nismo storili, ker bi vsaka malenkost dodatno obremenila kolo. Pri nakupih pa, kot se je kasneje izkazalo, nihče ni bil ravno malenkosten.
Za vse to smo rezervirali zadnje tri dni, med katerimi smo si dodobra ogledali največje mesto na južnem otoku in naredili nekakšen "povzetek" celotnega potovanja. Za nami je bilo 1200 km na kolesih in nekaj manj na drugih prevoznih sredstvih. Splezali smo na najvišji vrh Nove Zelandije in Avstralije ter spoznali mnogo zanimivih ljudi, običajev in navad. Skratka, preživeli smo čudovitih sedem tednov, ki jih ne more nadomestiti nič, razen mogoče naslednje potovanje, ki bo... Enkrat pač, ko se spet nabere nekaj denarja in idej za nov zanimiv cilj kakršnih je po svetu še veliko.

ZAKLJUČEK

Tako! Potovanje se je zaključilo, moje reportaže pa tudi. Za konec še nekaj podatkov, ki ljudi ponavadi najbolj zanimajo. Potovanje smo začeli 14. 12. 1997 in končali 28. 1. 1998. Na poti smo bili, s poletom vred, nekaj manj kot sedem tednov. Letalska vozovnica je stala približno 200.000,- tolarjev, za potovanje pa smo porabili še okrog 300.000,- SIT po osebi, torej so bili celotni stroški odprave, okrog 1.500.000,- tolarjev. Sem niso všteti stroški kolesarske in plezalne opreme v katero vlagamo že dlje časa... Veliko? Vse je relativno, je rekel eden največjih umov 20 stol. Nekdo nakloni milijon in pol za nov avto, pa se mu to ne zdi veliko. Nekateri pa zaupamo malce zarjavelim zmagovalcem časa, nova vozila pa zapravljamo s potepanji po svetu. Vsakemu svoje! Sicer pa smo za tokratno pot uspeli nekaj sredstev nabrat tudi s pomočjo pokroviteljev. Ob tej priliki se za pomoč zahvaljujem Modni konfekciji NANA, iz Rogaške Slatine, Antonu Škrablu s.p. iz Rog. Slatine in Mesarstvu Žerak iz Rogatca, ki so naju finančno podprli. Zahvaljujem se trgovini Factory store iz Celja, trgovinama TERRA sport in IGLU sport iz Maribora ter trgovini K2 alpinist iz Ljubljane, ki so s posebnimi popusti omogočile ugodnejši nakup plezalne in kolesarske opreme.

Spesnil: Igor Drstvenšek


 Nova Zelandija

Avstralija in Oceanija

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji