Bolivija, 1994

Že konec prvega tedna, 4. junija, smo se za aklimatizacijo odpravili na hrib z najvišje ležečim smučiščem na svetu, 5600 m visoko Chacaltayo. Namesto Illimanija smo si izbrali, po mnenju vseh, veliko lepši 6088 m visok Huayna Potosí. Tabor smo si postavili na približno 4800 m visokem prelazu Paso Zongo. Vzpon smo opravili v dveh dneh po normalni smeri, ki je dokaj priljubljen cilj obiskovalcev Bolivije. Noč smo preživeli v "snežnem grobu", saj smo šotor pustili v dolini, na višini okrog 5500 m na platoju imenovanem Campo Argentina. Ponoči se je živo srebro spustilo pod -20°C. Vrh sta dosegla Sašo Puhmajer in Branko Ivanek, pri čemer ju je zelo oviral hud veter v strmem vršnem delu (45°, 150 m). Močno dehidrirani, že prvi dan nam je namreč odpovedal kuhalnik, smo do prelaza Zongo sestopili v treh urah. Vzpon smo opravili 9. junija in zanj porabili skupaj 11 ur.

Zelo nestalno vreme s padavinami nam je za nekaj časa prekrižalo nadaljnje načrte. V hribih je zapadlo tudi več kot pol metra novega snega. V času med 18. in 20. junijem se je na Illimaniju zgodila tragedija, saj sta za vedno ostala na gori dva Avstrijca. Tretji se je sam po nadčloveških naporih izvlekel z zelo hudimi ozeblinami.

Po skoraj mesecu dni čakanja na boljše vreme smo se odpravili še na področje Condoriri. Kljub vsem svarilom domačinov, da sta potrebna za vzpon na Condoriri (5696 m) dva dneva, smo se 8. julija zgodaj zjutraj odpravili na hrib brez opreme za bivak. Zelo malo snega v vršni steni hriba nam je onemogočilo vzpon po Francoski smeri, zato smo se odločili za varianto Normalne smeri po grapi (45°-50° 150m) v levem delu stene in nato po ostrem grebenu na vrh. Sicer vedno zasneženi greben je na enem mestu prekinjal skalnat 5-metrski skok III. težavnostne stopnje. Vzpon smo opravili v enem dnevu, in sicer v 12 urah.

Čez tri dni, 11. julija, smo opravili še vzpon na Alpamayo Chico (5330 m). Veličastna, 250 metrov visoka vršna piramida nam je postregla s slabimi razmerami v južni steni (do 70°), zato smo vzpon opravili po SZ pobočju (45°-50°). Za vzpon smo porabili skupaj 7 ur.

Pod Condoririjem smo ostali skupaj teden dni, tako da smo ostale dneve izkoristili za vzpone na druge nižje hribe in za preučevanje možnosti prvenstvenih vzponov. Možnosti je seveda še kar nekaj, kljub veliki obiskanosti tega področja. Tabor ob jezeru Condoriri je bil ob našem obisku zelo obljuden, saj je tam taborilo več kot 50 plezalcev in trekkingarjev.

Sponzorji odprave: Satex Maribor, Radenska Radenci, Diafit Maribor, Informatika Velenje, Mizarstvo Velenje, Tip-Pri Maribor, HTZ Velenje, PLP Velenje, Trend Velenje, SKB, Mesna industrija Radgona, Semenarna Brazda Šoštanj