Turnosmučarska odprava v Kanado in Ameriko, 2002

Petek, 1.3.
sem se z Mikom odpravil na Blackcomb. Za vzpon sva uporavilo tehniko (gondole in vlečnice) in nato nadaljevala pot v divjino. Po daljši prečnici sva prišla na vrh grebena in se nato spustila po strmem pobočju 45 stopinj na ledenik. Nato sva se ponovno povzpela na enega izmed vrhov in se po strmi grapi 45 spustila na ledenik Blackcomb. Razmere za smučanje niso bile idealne. Tukaj jim snega resnično ne primanjkuje. Na Blackcombu ga je okoli 3 metre, ki pa na žalost ni bil puhast. Dokaj utrudljivo smučanje. Še vedno imam težave s časovnim zamikom.

Sobota, 2.3.
Dan D. Mike se je dogovoril za helikopterski prevoz na Mt. Currie. Nisem prav vedel kaj me čaka. Mislil sem, da bomo naredili en normalen turni smuk. Vendar ko je Mike začel govoriti o pasovih in vrveh sem se začel spraševati kam se podajamo. Razložil mi je da bomo poskusili presmučati eno izmed grap iz te gore, ki je visoka približno 2300m. Smuk se konča na višini 300m. Torej 2000 vertikalnih metrov smučanja in to KAKEGA smučanja. Helikopter nas je odvrgel na grebenu. za dostop do grape smo porabili kakih 30 minut. Že pogled na grapo iz helikopterja mi je delal pritisk v črevesju. Ko pa sem pogledal v grapo pa me je pošteno stisnilo pri srcu. Hudiča saj nisem Davo Karničar. Za povrh vsega je vstop v grapo zapirala ogromna opast, ki je bila nepreplezljiva. Torej zato je Mike govoril o pasovih in štriku. Torej bo treba po vrvi v grapo. K sreči sem v tem pogledu nadvse dominiral nad ostalimi, ki niso imeli alpinističnih izkušenj predvsem Valerija in Creg ne. Med tem ko sem delal sidrišče sem se malo umiril in si dopovedal, da bo že nekako šlo. Spustil sem jih po vrvi v grapo in nato sem se še sam spustil po vrvi na plato, ki ga je naredil Mike. Na vrhu je grapa imela naklonino okoli 50 stopinj in je bila slabih 10 m široka. Na srečo ni bilo ledeno. Prvi se je spustil Creg, ki je mimogrede izreden smučar, za njim Mike. Valerija je bila nervozna tako kot jaz, vendar je ona mnogo boljša smučarka od mene. Po nekaj globokih vdihih se je le odločila in naredila nekaj previdnih zavojev, ki so jo prepričali, da bo ji smučarija šla. Jaz nisem bil tako prepričan v sebe vendar povratka nazaj ni bilo. Torej globoko zajami sapo in smučaj Dušan sem si rekel. Pogled v 700m dolgo grapo je bil kar grozljiv in padec bi se lahko kaj tragično končal. Moje smučanje še zdaleč ni zgledalo tako kot od ostalih treh, vendar sem kljub temu presmučal svojo najtežjo grapo. Pod grapo se je svet odprl in strmina je malo popustila. Sneg v grapi je bil zelo spremenljive kakovosti, tako, da ni bilo
možno predvideti kaj bo pri naslednjem zavoju. Smučarija pod grapo je bila malo lažja vendar še vedno smo bili previdni. 2 tretjini celotne smeri je bilo lepo smučljivih, nato smo prisli v grapo po kateri je zdrsel plaz. GROZLJIVO!!! Morali smo sneti smuči in pešačiti kakih 300m in nato spet smučanje po redko poraslem pobočju z malo naklonino. Do avta smo prispeli v temi, vendar zelo zadovoljni, ker nam je uspelo.

Nedelja, 3.3
Z gonolami na Whistler in nato v divjino. Dolga prečnica naju je pripeljala do hriba Flute. Spust po severnem pobočju kakih 400 višinskih metrov in nato spet navzgor na vrh Oboa in spet spust. Ponoven vzpon pod Flute in nato spust do urejenih smučišč in nato v dolino.

V Ponedeljek pot v Seattle in dalje k Štefu domov.

Sreda, 6.3.
V sredo smo se Štef, Scot in jaz povzpeli na Silverstar Mountain 2800m in smučali z njega po neverjetnem pršiču. Kaj takega sem doživel še samo v Švici. Presmučali smo 1700 višinskih metrov naklonine do 45 stopinj.
Na povratku domov smo se se ustavili na heliodromu in se pozanimali za možnost poleta s letečim klopotcem. Štef je predvideval, da bo klopotec letel naslednji dan po ljudi, ki so bili na turi daleč od Mazame. Na naše presenečenje in seveda srečo je bil klopotec ravno pripravljen na pot in nas je ponesel zraven. Polet je trajal dobrih 10 minut. Odložil nas je ob jurtu (mongolski šotor) in odpeljal ostalo posadko. Prespali smo izredno mrzlo noč in naslednji dan pričeli s turno smuko proti domu. Med povratkom smo se med ostalim se povzpeli na Slate Peak visok nekaj nad 2300m. Od tu pa dobrih 25 Km navzdol do Štefove hiše. Za pot smo potrebovali dobrih 7 ur. Dolga in zelo utrudljiva tura se posebej ker smo tudi prejšnji dan opravili težko turo.

Dušan Golubič