Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Severna Amerika >  ZDA  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 4016    

El Gigante, 2002


 ZDA, Severna Amerika
Trajanje odprave: ??.03.2002 do 20.06.2002

Člani odprave:

Andrej Grmovšek in Tanja Rojs
Konec marca sva se s Tanjo znašla na letališču v Denverju. Vse naporne priprave na odpravo, plezalne predvsem pa logistično-finančno-tehnične so ostale daleč za nama, čez lužo. Izvedbo letošnje odprave nama je poleg sponzorjev in donatorjev olajšala tudi Tanjina sestra Anda, ki naju je pričakala v Denverju. Njen dom v koloradskem Aspnu je postal najino izhodišče in nekakšen bazni tabor.
Že v naslednjih dneh sva začela plezati.V sklopu priprav za najin glavni cilj, visoko steno El Giganta v Mehiki, sva se vplezavala in privajala na drugačno kamnino in tip plezanja v puščavah bližnjega Utaha. Splezala sva na več izredno atraktivnih puščavskih stolpov in se "mučila" v dolgih vzporednih počeh. Med plezalnimi izleti sva nekajkrat "počivala" v Aspnu, ponavadi na smučeh in uživala v zaključku tamkajšnje smučarske sezone.

Plezalni dosežki na odpravi "El Gigante 2002":

- Mehika, Sierra Tarahumara, Canyon Candamena, El Gigante, La Conjura de Los Necios, VI 5.13a (IX+ (5.12c, IX-)), 1000m, 26R, 4 dni (1., 2., 5. in 6. maj 2002); 1. ponovitev smeri, Andrej opravil prosto ponovitev, vse raztežaje preplezal v vodstvu, na pogled, Tanja prosto do 5.11a

- ZDA, Utah, Zion, Moonlight Buttress 5.13a ali C1, 370m, Andrej je večji del smeri splezal prosto, do 5.12.a (VIII+), Tanja pa je v vodstvu plezala C1, prosto pa do 5.10a
- ZDA, Kolorado, Black Canyon, stena North Cashm View Wall, The Scenic Cruise V 5.10+ (VII), 500 m (oba prosto)
- ZDA, Utah, Zion, Red Arch Mountain, Shune`s Buttress, 5.11c (VIII-), 270m (Andrej na pogled, Tanja prosto do 5.11a)
- ZDA, Utah, Zion, Angels Landing, Northeast Buttress, 5.11a (VII+), 400m (oba prosto)
- ZDA, Kolorado, Black Canyon, stena Alimany Wall, Last Paymant, 5.11 (VIII-), 120 m (Andrej prosto, na pogled)
- ZDA, Utah, puščavski stolp Priest, Honeymoon Chimney (5.11b, 100m; Andrej na pogled, Tanja 5.10 Ao)
- ZDA, Utah, puščavski stolp Castleton Tower, North Chimney (5.9, 120m)
- ZDA, Utah,puščavski stolpi Fisher Towers, Ancient art (5.11, 100m)

- alpinistično smučanje, Highland Bowl (3750m), Ozone (IV-, S4+, 400m), ter Be zone (IV, S5, 400m)

- preplezala sva več poči v krajših stenah ter več smeri v plezališčih ZDA ter Mehike: * Utah, Moab, River Road Dihedrals (poči do 5.10+) ,* Utah, Moab, Kane Creek (poči do 5.11),* Utah, Indian Creek (poči do 5.11), *  Kolorado, Aspen, Independance Pass (poči do 5.11), * New Mexico, Cochiti Mesa (smeri do 5.12), * Mehika, Basaseachic (smeri do 5.12d) ,* Arizona, Mt. Lemon (smeri do 5.11d),*   Utah, Zion, Kolob Canyon (smeri do 5.12c).

Mehike in njenih sten sva imela dovolj in vrnila sva se v ZDA. Za teden dni sva se ustavila v narodnem parku Zion v Utah. Tam sva preplezala več izredno lepih smeri  v odličnih in težkih počeh v rdečem peščenjaku. Potem sva se vrnila v Aspen, kjer sva nekaj plezalnih dni preživela v bližnjih plezališčih.
Za konec odprave sva obiskala še  Black Canyon v Koloradu.. Čeprav sva se na odpravi "treh kanjonov" (Candamena, Zion, Black) že navadila na kanjone je bil slednji nekaj čisto posebnega. Ko se pripelješ na rim (rob kanjona) ti sploh ni nič jasno. Šele ko si na robu kanjona vidiš, da je med 300 metrov oddaljenimi stenami druge strani kanjona, 600 metrov globoka luknja. Kanjon je ponekod skoraj dvakrat tako globok kot je širok! V "Blacku" sva preplezala še dve lepi in dolgi smeri in s tem zaključila najino nadvse uspešno odpravo. V Slovenijo sva se vrnila v začetku junija.
Sredi aprila sva se iz Aspna z avtom kočno podala na pot proti Mehiki, natančneje proti kanjonu Candamena, kjer v narodnem parku Cascada de Basaseachic leži stena El Gigante. Potovala sva tri dni, slabih 2000 km. Park Basaseachic je ob najinem prihodu izgledal povsem pozabljen od preostalega sveta. V nekaj sto glav veliki vasici Basaseachic na robu kanjona je bilo skoraj nemogoče dobiti kakršnokoli informacijo. Iskanje dostopa in sestopa nama je vzelo še nekaj naslednjih dni. Problem je, da vse stene ležijo v kanjonu in jih s planote sploh ne vidiš. Ko sva po nekaj dneh končno ugledala najino steno je bilo že na daleč jasno, da gre za izredno poraščeno in resno steno!

Nato sva si zorganizirala tri nosače, pripravila hrano in vse ostalo za kakšne tri tedne bivanja v kanjonu in podali smo se še pod steno. Po enodnevnem dostopnem maršu sva si postavila idilično in romantično bazico ob velikem tolmunu, približno 20 minut od stene. V naslednjem tednu in pol nisva videla žive duše! Temperature so bile najmanj poletne, vsaj 30C, kar je bilo super za kopanje, plezat pa se je tudi še dalo, saj je bila stena do 14.00 v senci.
Bolj sva opazovala steno, bolj nama je postajalo jasno, da najina želja splezat prvenstveno smer, ne pomeni tega zaradi česar sva prišla sem - plezanja namreč. Stena je bila namreč neverjetno zaraščena, krušljiva, povrhu pa še dokaj monolitna. Prvenstvena smer (z čim manj svedrovci) bi pomenila več tedensko vrtnarjenje z dvomljivim varovanjem in na koncu prav nagravžno smer, ki se nikakor ne bi imenovala plezalna.
Da se ne vrneva čisto "praznih rok" sva se odločila, da bova poskušala ponoviti izredno zahtevno prostoplezalno smer La Conjura de Los Necios, ki jo je lani preplezala močna in številčna nemška odprava. Prvi dan sva za pokušino splezala prve štiri raztežaje in pritrdila vrvi. Plezanje je takoj po prvem raztežaju postalo zelo resno. Skala je bila sicer deloma očiščena, pa se vseeno krušljiva, polna zemlje in rastlin. Šlo je za resno plezanje v strmih ploščah, z redkim varovanjem. Večina smeri je v območju težav VII. in VIII., najtežji pa je četrti raztezaj, ki so ga Nemci ocenili z IX+. Tudi v najtežjem raztežaju je med svedrovci po več kot 7 metrov, tako da padci ravno niso zaželeni in tako sem ga raje splezal kar na pogled!

Že naslednji dan se je kvaliteta smeri drastično spustila. Še večji kruš, več rastlin, pa še naprej resno plezanje. Splezala sva se štiri raztežaje, še enega 5.12.b (VIII+/IX-) čez krušljive strehe in previse. Pritrdila sva vrvi in se po njih spustila v bazo. Po dnevu in pol počitka sva se na večer povzpela po pritrjenih vrveh, prespala na drobni polici in naslednje jutro nadaljevala plezanje. Čakali so naju "very dangerous" raztežaji, kot so jih označili Nemci. Plezanje po počeh VIII stopnje, v neverjetno naloženem krušu. Kljub izredni previdnosti je pod mano kar deževalo kamenje, na srečo pa se ni odlomil kak velik blok. Brrr! Postalo nama je jasno zakaj so Nemci smer poimenovali "Združenje norcev" in ugotovil, da sva pridružila tudi midva. Popoldne sva po osmih raztežajih priplezala na večjo polico, kjer sva bivakirala. Naslednji dan naju je čakalo še deset raztežajev, malenkost manj naloženih, zato pa se bolj zaraščenih. Popoldne sva priplezala na vrh Giganta - groznega in zaključila s 26 raztežajev oziroma 1000 metrov dolgo smerjo. Srečna, da je vse za nama, da sva cela in da naju čaka le se 5 do 6 urno pešačenje v civilizacijo. Preplezala sva najino daleč najtežjo in najzahtevnejšo smer, pa tudi najgršo! V naslednjih dneh sva iz baze v kanjonu odnesla vso preostalo opremo, vrvi in viške hrane in tako zaključila z Gigantom.

Besedilo: Andrej Grmovšek 

Pri izvedbi odprave El Gigante so nama pomagali:

APD KOZJAK, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK,
 KA pri PZS, LANCom, LEKIS, MIKRO+POLO,
MOJA NALOŽBA, SCHRACK ENERGIETECHNIK, STANOVANJSKA ZADRUGA SMREKA, TIP PRI

 https://www.kozjak.org/odprave/el_gigante.doc

 ZDA

Severna Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji