 |
Ogledov: 3657  |
|
 Aljaska
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Dušan Golubič
Iz dnevnika ekstremnega smučarja |
|
| |
Ponedeljek, 01.06.
Danes sem preživel zelo naporen dan. Med hojo pod Foraker mi je pogled pritegnil hrib z lepim in smučljivim pobočjem. Ker sem izvedel, da še nima imena, sem ga poimenoval Kozjak. Ko sem hodil po ledeniku, se je pred menoj odprlo krasno pobočje za smučanje. Pri vzpenjanju na vrh pa mi je pot preprečila ogromna ledeniška razpoka, ki je iz podnožja hriba nisem videl. V upanju, da bom našel prehod, sem še nekaj časa hodil ob razpoki. In res sem kmalu našel polico, ki se je spuščala v razpoko in je po dobrih petdesetih metrih spet vodila iz nje. Z vso previdnostjo sem srečno prešel razpoko in pot proti vrhu mi je bila odprta. Kmalu sem prisopihal pod vrh, od katerega me je ločilo še kakšnih dvajset višinskih metrov. Snel sem smuči in se trudil s plezanjem po sipkem snegu, vendar sem kmalu ugotovil, da ne bom uspel priplezati do vrha. Zato sem si ponovno nataknil smuči in odsmučal proti ledeniku. Med smučanjem sem kljub previdnosti uspel pasti v ledeniško razpoko, ki se je odprla pod menoj v trenutku, ko sem delal zavoj. Začutil sem, da mi zmanjkuje tal pod nogami, zato sem se vrgel v sneg, proč od razpoke. Na srečo je bila razpoka zelo majhna in ni bilo hujših posledic. Za vzpon z 2030 metrov na 2650 metrov sem potreboval samo 80 minut.
Sobota, 02.06.
Odpravil sem se proti Denaliju in zaključil mučno vlečenje sani proti taboru na 3355 metrov. Po dobri uri vleke se mi je namreč strgala vrvica, s katero sem bil povezal palico za vleko sani in nahrbtnik. Palice za vleko sani mi pri vleki navkreber niso nič koristile, zato sem sani potem preprosto navezal na pomožno vrvico in na nahrbtnik. Po navadi je za pot do tabora Motor Cycle Inn, ki je na višini 3355 metrov, potrebnih kakšnih 6 ur. Po 6 urah mi je višinomer kazal 2850 metrov, kar je pomenilo, da sem bil komaj na polovici poti. Po 11 urah garanja sem se privlekel v tabor na smrt utrujen. Na srečo sem našel primeren prostor za šotor in le-tega takoj postavil. Cel dan sem se močno potil, kajti bilo je sončno in brez vetra. Skuhal sem si veliko posodo juhe in jo s težavo pojedel. Preveč sem bil utrujen, da bi si pripravil še kaj za pod zob, zato sem se spravil v spalko. Na poti do tabora sem srečal kar nekaj plezalcev.
Nedelja, 3.06.
Odnesel sem hrano in nekaj opreme v tabor na 4300 metrov. Po 2 urah, ko me je že malo dajala utrujenost, sem končno zagledal zgornji bazni tabor (rangerjev) na višini 4300 metrov. Torej sem za pot do tega tabora potreboval samo 3 in pol ure. Takoj sem se odpravil do rangerjev in si sposodil lopato, da bi si odkopal shrambo, ki mi jo je pripravil prijatelj Štef. Ker nisem takoj našel shrambe, me je pričelo skrbeti, kajti imel sem občutno premalo goriva in hrane. Kmalu sem ugotovil, da sem narobe gledal zastavice, ki so na palicah, s katerimi označujejo mesta shrambe. Na pravilnem mestu sem odkopal sneg, našel posodo z gorivom in vrečko s hrano, v katero sem dodal stvari, ki sem jih prinesel. Malo sem si še ogledal okolico. Tabor je bil velik in ni mi bilo treba skrbeti, da ne bi našel že izkopane luknje za postavitev šotora. V taboru sta bili postavljeni tudi dve latrini, kar je zelo olajšalo opravljanje potrebe, obenem pa je bilo zagotovilo, da je sneg v okolici ostal čist. Tik pred taborom sem spregledal razpoko in seveda padel vanjo. K sreči je bila edina posledica te neprevidnosti zlomljena smučarska palica. Skrbelo pa me je, kako bom brez nje smučal.
Torek, 05.06.
Tabor sem prestavil na 4300 m. Po zajtrku sem se namreč z muko prepričal, da moram tudi jaz napredovati v višji tabor, zato sem podrl šotor in pripravil nahrbtnik. Višek opreme, sani in nekaj hrane sem zakopal. Iz tabora sem se odpravil zadnji. Med vzponom me je skrbelo, če bom našel dober prostor za šotor, kajti pred menoj je bilo mnogo navez. Vendar je bila moja bojazen odveč. Kmalu sem dohitel zadnje naveze. Kljub težkemu nahrbtniku sem zelo dobro napredoval in prehiteval navezo za navezo. Med vzponom je sestopilo vsaj sedem navez in moje upanje, da bom našel dober prostor za šotor, je bilo vse večje. Hitenje se je splačalo. Našel sem lep prostor, ograjen z visokim snežnim zidom. Hitro sem postavil šotor, ker se je vreme naglo slabšalo. Prva skupina je prišla v tabor, ko sem si jaz že kuhal večerjo. Medtem se je čisto pooblačilo in pričelo snežiti.
Petek, 08.06.
Z ekstremistom Mikom Gajdo, ki sem ga spoznal v taboru rangerjev, sva potegnila smučino skoraj do grebena West Rib, po katerem nameravam na vrh. Zaradi nevarnosti plazov sva se na višini 4900 metrov obrnila.
Sobota, 09.06.2001
Zbudil sem se okoli treh zjutraj. Že v šotoru sem čutil, da je zunaj peklenski mraz, zato sem se odločil, da bom raje odrinil pozneje. Tudi okoli petih zjutraj me ni prav nič vleklo iz spalke. Šele ob sedmih sem se odločil, da vstanem in se odpravim na pot. Računal sem, da bo sonce že pokukalo izza grebena in ogrelo ozračje. V dobrih dveh urah, kolikor sem potreboval za pripravo zajtrka in tekočine za na pot, me je pošteno zazeblo v noge. Nadel sem si termo gamaše, vendar na mojo žalost in jezo nisem mogel zapeti smučarskih vezi. Upal sem, da se mi bodo noge ob pospešeni hoji navkreber kmalu ogrele.
Na pot sem odrinil okoli 9. ure. Kljub hitremu tempu mi ni uspelo ogreti nog, čeprav sem se drugje po telesu že potil. Po slabih dveh urah hitre hoje na smučeh sem dosegel greben 600 metrov nad taborom. Pred menoj je bila grapa po kateri se nisem mogel povzpeti s smučmi, zato sem jih vzel v roke in počasi napredoval. Grapa je bila zelo strma in kratka, zato sem mislil, da jo bom zmogel v 10 minutah. Izkazalo se je, da napredovanje v tako globokem snegu zahteva več napora in časa. Še vedno me je zeblo v noge in nisem vedel, ali so mi že pomrznile ali ne. Bil sem tik pod grebenom, na katerega je že sijalo sonce. Po pol ure mukotrpnega gaženja sem se dokopal nanj in si poiskal zavetje pod skalo na soncu. Sezul sem čevlje in si začel masirati premražene noge. S seboj sem imel fenalgon in si z njim namazal noge ter upal, da ne bo kakšnih posledic. Po uri masaže in gretja na soncu sem se ponovno obul in nadaljeval pot. Sedaj je bila strmina taka, da ni bilo več možno napredovati s smučmi, zato sem jih privezal na nahrbtnik. Nadel sem si termo gamaše in dereze. Nadaljevanje poti je bila ena sama muka. Upal sem, da bo sneg pomrznjen in spihan, vendar je bilo ravno nasprotno. Sneg mi jes egel do »riti« in zelo počasi sem napredoval. Prišel sem do skalnega praga, preko katerega bi se moral povzpeti v snežno grapo in po njej dalje proti vrhu. Naredil sem samo 200 višinskih metrov in za to porabil dve uri.
Pred menoj je bila dolga grapa v kateri je bil nepredelan sneg. Dolgo sem kolebal, ali naj nadaljujem ali ne. Bil sem na višini 5050 metrov. S tako hitrostjo napredovanja bi vrh dosegel nekje proti jutru, ko bi bil mraz nevzdržen in bi tvegal hude ozebline vsaj na okončinah. Odločil sem se, da obrnem in odsmučam nazaj v tabor. Bil sem hudo razočaran nad seboj, vendar je prevladala zdrava pamet. Na polici malo nižje sem se še enkrat ustavil in naredil precej panoramskih posnetkov, ob tem pa še vedno premišljeval, ali naj vseeno tvegam ali ne. Na srečo je bil razum močnejši od želje po uspehu. Za smuko do tabora sem porabil dobre pol ure. Napravil sem še nekaj posnetkov opravljene smuke in odbrzel v tabor, kjer me je pričakal prijatelj Mike. Zjutraj je spremljal moje napredovanje in nemalo ga je skrbelo, ko sem izginil za greben in se dolgo nisem prikazal. Moral sem mu podrobno razložiti potek svojega napredovanja in zakaj sem opustil vzpon na vrh. Vprašal me je, kakšni so zdaj moji nameni. Ker je bilo napovedano močno poslabšanje vremena, sem se odločil za povratek v bazni tabor. Ker pa je bilo do sončnega zahoda še precej časa, sva si z Mikom pripravila kosilo in se potem s smučmi povzpela pod West Buttress in odsmučala do tabora. Tako sem ta dan opravil dva smuka, enega z višine 5050 merov in drugega z višine 4800 metrov. Po večerji sem v šotoru razmišljal, kako bom spravil svoje stvari do nižjega tabora, kjer sem imel sani. Opreme je bilo toliko, da je nisem mogel naenkrat naložiti v nahrbtnik. Nenadoma mi je šinila v glavo sijajna ideja. Del opreme bom stlačil v polivinilasto vrečo, ki jo bom zagotovo dobil pri rangerjih, ostalo pa v nahrbtnik. Vrečo bom med smuko enostavno vlekel za seboj. Tako se mi ne bo treba ponovno povzpeti v tabor rangerjev.
Nedelja, 10. 6. 2001
Ker je prejšnji dan padla odločitev, da se vrnem v bazni tabor, je psihični pritisk popustil in to noč sem dobro spal. Pot do baznega tabora sem želel opraviti v enem dnevu, zato se zjutraj nisem smel preveč obirati. Po zajtrku sem začel pospravljati opremo in šotor. Dopoldne je do mene prišel tudi David, ki se je prvi povzpel na Denali pozimi. Danes je na gori s svojim enajstletnim sinom, katerega bo popeljal na vrh.
Dodobra sem naložil nahrbtnik, ostalo opremo stlačil v vrečo in se tolažil, da bom nekako že prismučal do tabora, kjer imam sani. Poslovil sem se od Mika in pogumno krenil na pot. Kmalu sem ugotovil, da bo smuka zelo neprijetna in težavna. Vreča, ki sem jo vlekel za seboj, je imela povsem svojo logiko potovanja. Končno sem jo moral vzeti v naročje in si s tem naložil še dodatno breme. Kljub težjemu manevriranju pa sem bolje napredoval. V slabi uri sem bil v taboru pri saneh. Od tu naprej bo šlo mnogo lažje. Opremo bom naložil na sani in jih vlekel za seboj. Pa še strmina bo manjša. Spoznal sem Štefovo ženo Ano in ji povedal, da sem jima s kolegico v gornjem taboru pustil nekaj hrane in precej goriva.
Hitro sem moral naprej. Poslovil sem se od deklet, ponovno naložil in se odpravil dalje proti bazi. Moje popotovanje s sanmi je bilo lažje tudi zato, ker sem bil nižje in sem mnogo lažje dihal. Po dobrih štirih urah smučanja in vlečenja sani sem prispel v bazni tabor.
Ponedeljek, 11.06.2001
Spal sem mnogo bolje kot na višini. Poznalo se je, da sem 2000 metrov nižje. Po zajtrku sem svoje stvari odnesel do pristajalne steze in se pripravil na polet v dolino. Okoli poldneva sta priletela dva velika vojaška helikopterja. Pripeljala sta novo ekipo rangerjev. Rangerji se na gori menjujejo nekako na tri tedne. Medtem se je v bazo prikradla megla, ki je kljub sodobni tehnologiji preprečila vsakršne nadaljnje polete v dolino. Vreme tudi popoldne ni kazalo na izboljšanje, zato sem ponovno postavil šotor. Pozno popoldne so helikopterji in letalo vendarle poleteli. Sam pa sem se odločil še eno noč ostati s prijatelji v taboru.
Torek, 12.06.2001
Zjutraj je šotor pokrivala debela plast novozapadlega snega. Po desetih dneh sem spet jedel pošten zajtrk. Ko sem bil sam, sem namreč za zajtrk jedel nekakšne otrobe, ki mi nikoli niso prav posebej teknili. Sneg je prenehal naletavati okoli tretje ure popoldan in Lisa je takoj organizirala teptanje pristajalne steze. Še eno noč sem ostal v baznem taboru.
Sreda, 13.06.2001
Včeraj sem prijateljema Štefu in Rolu obljubil, da jima prinesem stvari, ki sta jih pustila v taboru višje. Ob sedmih zjutraj sem tako že bil na poti proti taboru Motor Cycle Inn. Sneg je ponoči pomrznil in napredovanje s skoraj praznim nahrbtnikom je bilo pravi užitek. Ker je prejšnji dan zapadel nov sneg, sem se že veselil smuke po celcu. Do tabora sem v prekrasnem dopoldnevu potreboval samo štiri ure in pol.
Opremo sem si oprtal na nahrbtnik in po krajšem počitku sem odsmučal nazaj proti bazi. Moje upanje na prekrasno smuko se ni izpolnilo, saj je sneg medtem postal južen. Po kosilu sem počasi podrl šotor in začel zlagati opremo. Pozno popoldne sem odletel proti dolini. Na letališču sem se srečal še s skupinico slovenskih deklet, ki so bile namenjene na goro. Povedal sem jim, kako je na hribu, in jih potolažil, da ni tako hudo kot razlagajo rangerji.
Četrtek, 14.06.2001
Prebudilo me je rohnenje letalskega motorja, saj sem spal v pisarni podjetja, s katerim sem bil letel na ledenik. Odpravil sem se v vas in prijavil zaključek odprave. Po opravljenih formalnostih sem poiskal Randyja, ki mi je bil obljubil prevoz v Anchorage. Našel sem ga, ko je s puško v roki oprezal za nekim živim bitjem. Povedal mi je, da mu je celo noč pila kri veverica s svojim vreščanjem. Proti Anchoragu sva se odpeljala šele opoldan in srečno prispela po treh urah mirne vožnje. Začelo se je iskanje prenočišča za dve noči. Na koncu sem prespal v Randyjevi pisarni.
Sobota, 16.06.2001
Randy je prišel po mene tako, kot je obljubil. Naložila sva opremo na njegov avto in se najprej odpeljala na zajtrk, potem na letališče. V Seattle smo prileteli po voznem redu in tam me je že čakal Štef. Pobrala sva mojo prtljago, nato pa odšla še po Katarino. Njeno letalo je ravnokar pristalo. Po opravljenih formalnostih smo se skupaj odpeljali proti novim alpinističnim doživetjem v Ameriki.
Alpinist AO APD Kozjak Maribor Dušan Golubič se je 29. maja 2001 odpravil na Aljasko. 1. junija se je v bližini Forakerja povzpel pod neimenovan vrh (zadnjih dvajset metrov vzpona mu je preprečil sipek sneg), ki ga je poimenoval Kozjak, in nato odsmučal 600 višinskih metrov proti ledeniku. Naslednji dan se je odpravil pod Denali (Mt. McKinley, 6194 m, najvišji vrh Severne Amerike). 9. junija je poskusil proti vrhu, a sta ga na višini 5050 metrov ustavila hud mraz in sipek sneg. Odsmučal je proti višinskemu taboru (4300 m) in popoldne istega dne opravil še en spust izpod West Buttress, 4800 m. 14. junija se je vrnil v Anchorage, dva dni kasneje pa v Seattle, kjer se mu je pridružila članica odseka Katarina Duh. Skupaj sta preplezala več skalnih smeri v zahodnem delu ZDA. Občasno se jima je v navezi pridružil tudi Steve House – Štef, Američan, ki je prav tako član našega alpinističnega odseka (konec 80-ih je obiskoval mariborsko gimnazijo in se prav pri nas seznanil z alpinizmom). 10. julija 2001 sta se Dušan in Katarina vrnila v Slovenijo. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
