 |
Ogledov: 3346  |
|
 Gorsko-kolesarsko prečenje Pohorja
Dodano: 23.08.2015, Avtor: Matevž Pečovnik
 |
|
| |
Vremenoslovci so nam šli na roke. Sobota, oblačna s popoldansko razjasnitvijo, nedelja, sončna, za nameček z epskimi temperaturami okrog 22°C. Takšno vreme je samo nagrada za vse prevožene višinske metre.
Jutranji vzpon po Kordeku do odcepa do spodnje postaje Videca, je minil v pogovornem tempu in večni debati o tem zakaj je to edina vozna pot na vrh Pohorja iz mariborske smeri. Če jo prevoziš n-krat, poznaš vsak ovinek, vsa področja kjer rastejo borovnice, kdaj pride tista Šanijeva klopca,… kdo je sploh ta mož bil, partizan, okoliški kmet,..?. Debate se vrstijo, zato tudi čas precej hitreje mine, kot če vzpon opravljaš sam. Preko X-a prečimo Partizanko in se usmerimo proti Arehu oz. Ruški koči. Sonce za nekaj časa pokuka izza oblakov, a so temperature kljub temu že jesenske. Pot nas nato vodi v smeri proti Črnemu jezeru, Trem žebljem in Osankarci. V malo drugačnem vrstnem redu vse to tudi dosežemo. V tem delu srečamo veliko število pohodnikov, ki iz različnih razlogov obiščejo eno od prej naštetih znamenitosti. Ozračje je pozitivno, mirno, tako kot se za hribovski svet spodobi. Pri Osankarci natankamo še vodo in jo švignemo naprej proti "Koči" na Pesku. Ljudi mrgoli, temperatura pa se tudi kar naenkrat spusti v cono neudobja. "Koča" ponuja vse in še več. Juha bo tisto ta pravo! In palačinke za povrh. Preden začnemo prebavljati in se počutje poda v hiberniranje, že mlinčkamo proti vrhu Mašinžage. Od tukaj naprej se začne tista pokrajina, ki jo vsak kolesar najraje vidi. Gozd se reči, travnate flehe, ki kar kličejo po poležavanju, pa se razprostirajo daleč naokoli. Pozdravijo nas kravice, ki z "nagazno razmaznimi minami" poskrbijo za slalomiranje.
Pot se počasi začne ožati in spreminjati v singlco. Na levi in desni pa borovnice, borovnice in še enkrat borovnice. Dlje kot smo od civilizacije, več jih je. Seveda se tudi mi malo posladkamo in poskrbimo za smeh ob pogledih na viola jezike. Šiklarica nas nato privede, mimo odcepa za Lovrenška jezera, do zadnjega vzpona dneva pod Jezerskim vrhom. Ta del je nemogoče prevoziti, zato tukaj pride prav tehnika "tišanje" ali nošenje. Na vrhu se pogled odpre in nagrajeni smo z razgledi na vse strani. Prisoten je rahel vetrič v spremljavi s popoldanskim soncem. Kaj več si sploh ni treba želeti. Po kratkem spustu dosežemo naš prenočitveni obrat, Ribniško kočo. V okolici je kar živahno. Nekaj pohodnikov, tudi kopica kolesarjev. Zvečer smo si enotni, da je za nami perfekten kolesarski dan, poln lepih potk in razgledov.
V nedeljsko jutro se zbudimo zgodaj. Vsak bi se strinjal da v gorah velja rek rana ura, zlata ura. Sledi zajtrk na neverjetno toplem soncu, pregled becikla, fotka pred kočo in pozdrav hribom, ki jih imamo v planu prevoziti.
Za dobro jutro nam postrežejo hribček do Malega Črnega vrha. Noge še spijo, ta zadnja plat pa noče na sedež. Po nekaj ravninskih in spustaških metrih se noge in ta zadnja plat že uglasijo. Črn vrh, najvišji vrh Pohorja, dosežemo na naslednjem vzponu. Razgledi so fenomenalni. Uršlja gora, Peca, Raduha, v ozadju Kamniško - Savinjske Alpe, Šoštanj v dolini, Koralpe in še bi lahko naštevali. Po spustu, ki sledi, se ustavimo v Centru Kope. Ta na novo nastali objekt služi za potrebe raznih dogodkov. 2 konferenčni dvorani, galerija z razstavo naravnih habitatov v okviru Nature 2000, turistično informacijski center in trgovinica s pristnimi pohorskimi izdelki, zeliščni center, gostinski del,… vse to je zapakirano v tem modernem leseno-kamnitem objektu.
Nam pa že švigajo misli proti naslednjim vrhovom. Že naslednji vzpon, ki velja za neizprosnega in dolgotrajnega, in te pripelje na Veliko Kopo, nam je dal vedeti, da se s Pohorjem ni za hecat. Po osvojeni Veliki Kopi je sledila še Mala Kopa in obhod Koče Partizanke. Pri spustu proti Kaštivniškemu sedlu pa smo bili primorani, zaradi padca udeleženca, spremeniti potek ture. V pokošeni travi se namreč ne vidijo luknje in ena od teh je bila za našega sokolesarja usodna. Polet čez krmilo kolesa nam je dal vedeti, da z desno ramo nekaj zelo ne štima. K sreči bolečine niso bile (pre)hude, tako da smo se lahko počasi spustili v Slovenj Gradec, direktno na urgenco Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Po pol ure je bila slika posneta in diagnoza postavljena. Zlom ključnice. 14 dni mirovanja in nošenje oprtnice. Za njega je bila tura zaključena. Preostala dvojica pa je naredila bojni plan, da se še enkrat povzpneva do Koče pod Kremžarjevim vrhom in opraviva manjkajoči del poti.
Vzpon je potekal sprva po asfaltni, nato pa se je spremenil v makadamsko cesto. Čisto pod kočo pa se je pot spremenila v vlako, ki se je na koncu postavila še pokonci. Koča pod Kremžarjevim vrhom je bila osvojena, s tem pa je bila osvojena tudi najbolj zahodna točka prečenja Pohorja. Zelo prijazna ekipa na koči nama je dala vedeti, da se da marsikaj pojesti in popiti. Domač jabolčni štrudelj in brezalkoholni radler sta bila prava kombinacija. Oskrbnik je poskrbel še z zanimivostjo in sicer s kolesarsko knjigo v katero se vpisujejo vsi, ki pripedalirajo do nje. Hiter vpis in že sva skočila na kolesi, ter se spustila po res prelepi poti v dolino. Na spustu se enoslednica kar ni in ni hotela končati. Ta trenutek bi lahko trajal večno! Vendar pa se je končal v Šmartnem ob Slovenj Gradcu. Sledil je še zadnji vzpon na manjši hribček Golavabuka in izjemen spust v Sveti Tomaž. Z vrnitvijo po kolesarski poti v Slovenj Gradec se je uradno Gorsko - kolesarsko prečenje Pohorja zaključilo. Maribor sva dosegla z busom! | |
 Gorsko-kolesarsko prečenje Pohorja | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
