Nek septembrski dan smo se prebijali skozi zastoje po slovenskih in italijanskih avtocestah - Sevničan, član alpinističnega odseka (AO) APD Kozjak Maribor Boštjan Pečnik - Pečo ter trije njegovi prijatelji iz istega AO, in sicer Boris Strmšek - Strmina, Simon Špur ter Dušan Rautar - Olson. Pozno popoldan smo se odpravili proti osrednjim Alpam, sredi noči smo se še rahlo omotični od vožnje znašli v Breuil Cerviniji. Mestece je že globoko spalo, nad nami pa so mežikale zvezde. V daljavi se je videl obris mogočne gore, ki je bila naš cilj. Prespali smo kar na parkirišču zraven avtomobila, zjutraj nas je čakala dolga pot - na goro Matterhorn, ki leži v Penninskih Alpah na meji med Švico in Italijo.
Ko smo se 'skobacali' iz spalnih vreč, je naš prvi pogled veljal gori, ki je bila prvič osvojena pred dobrimi 151 leti. Monte Cervino oziroma bolje poznan kot Matterhorn je s svojimi 4478 m in predvsem svojo obliko zagotovo gora, ki privlači tako poglede kakor tudi vzpona željne gornike z vsega sveta. Nekoč davno se je prvi povzpel na vrh gore Anglež Edward Whymper z vodniki in še nekaj drugimi gorniki, vse skupaj jih je bilo sedem. Na sestopu so doživeli nesrečo, ki jo je preživel le Whymper in dva švicarska vodnika. Njegova zmaga na Matterhornu, kamor so se povzpeli po švicarskem grebenu Hornli, je bila tako precej tragična. Tri dni kasneje se je po italijanski strani gore povzpel na vrh italijanski vodnik Antonio Carrel s svojo skupino. Sicer niso bili prvi na vrhu, vendar so vsi preživeli in preplezali smer, ki je bila še nekoliko težja od švicarskega grebena.
Italijanski oziroma tako imenovani “Levji greben” je bil naš tokratni cilj. Iz mesteca na dobrih 2000 m nadmorske višine smo se s terenskim avtomobilom zapeljali do koče Duca Degli Abruzzi 2885 m visoko. Imeli smo zares srečo, da nam je uspelo dobiti prevoz po precej vegasti cesti, saj pravijo, da se je bolje slabo peljati, kot dobro hoditi. Tukaj pa se je naš vzpon pričel zares. A meglice so nam še zakrile goro, ki se je dvigala nekam pod nebo. Prvi metri so bili bolj sprehod, nato pa se je pričela pot vzpenjati in iskali smo prehode po skalnem pobočju, ki se je vedno bolj strmo dvigalo nad nami. Pozdravili smo tudi čredo veličastnih kozorogov, ki so poležavali na skalnem robu blizu naše poti. Mimo Carrelovega križa, ki je postavljen na mestu, kjer je preminil slavni vodnik, smo se ob večjih snežiščih povzpeli pod skalni stolp Testa del Leone, nato pa prečili do ozke škrbine Colle del Leone na višini 3581 m, kjer se prične naš greben.
Prvi metri so postregli z lažjim plezanjem in iskanjem prehodov, kmalu pa smo prišli do debelih vrvi, ki so napete čez strme dele. Prav pod Carrelovim bivakom nas je čakalo eno najtežjih mest na vzponu, ko je bilo treba preplezati navpično stopnjo. Čeprav je tam napeta vrv, smo se navezali in dodali še kakšno varovanje med plezanjem. Skala je sicer razčlenjena, vendar precej zglajena, plezanje po vrvi pa zaradi njene debeline nič kaj ne olajša vzpona. Po treh urah in pol smo stali pri bivaku na višini 3835 m.
Naslednji dan zgodaj zjutraj nadaljujemo z vzponom, tokrat pa smo imeli družbo še okoli 50 gornikov z vseh koncev sveta, katerih cilj je enak našemu. Lani sem opravil ta isti vzpon ob 150. obletnici pristopa na Matterhorn prav tako v štiričlanski ekipi. Razmere so bile takrat precej drugačne, veliko več je bilo snega. Po eni strani je sneg predstavljal več potrebne opreme, zahtevnejše razmere in tudi samo plezanje, po drugi strani pa je sneg omogočal več tekočine, ki smo jo na bivaku natalili iz snega. Tokrat je bilo vode malo, komaj smo našli za bivakom eno majhno zaplato starega ledu, ki je bil poln peska in umazanije, ter smo na kuhalniku nato prevreli vodo, da je bila uporabna. A nekako smo tokrat preživeli tudi z nekoliko manj tekočine.
Zgodaj zjutraj smo že v temi stali opremljeni pred bivakom. Najprej nas je čakal strmi del, kjer je bilo treba pošteno poplezati in hitro smo se segreli. Prvi del smo preplezali s čelnimi svetilkami, kmalu pa nas je vodila svetloba nastajajočega dneva. Sledilo je iskanje smeri desno od grebena, ki se je vzpenjal proti vrhu gore. Prečenja, pa spet strmo navzgor, ponekod ob pomoči vrvi čez gladke skale, ponekod so nam pot kazale le od derez spraskane skale. Smer vzpona je orientacijsko zahtevna, treba si je dobro zapomniti vse podrobnosti, saj poteka sestop po isti smeri, včasih tudi v temi. Lani je Strmina vse našel brez težav, tako da smo letos nekoliko v prednosti. Plezamo navzgor proti modrini, ki se razteza čez nebo, Proti zahodu spodaj žarijo ledeniki na švicarski strani, čez katere se riše senca Matterhorna. Po strmi zajedi splezamo do škrbine, nato pa naravnost po grebenu dosežemo Pic Tyndall, predvrh naše gore. Tam nas na višini približno 4233 m doseže tudi sonce, ki se prikaže izza jugovzhodnega grebena. Kratek počitek, nato pa prečimo čez grebenasti vrh, kjer nas čaka nekaj nerodnih mest, kjer je treba plezati tudi navzdol, in že smo pod vršno steno. Še 250 višinskih metrov nas čaka do vrha, ki pa so precej strmi. A brez težav najdemo najboljše prehode, le navzdol bo tukaj nekoliko težje in zamudnejše. Vse bližje vrhu smo. Pojavi se nekaj meglic okoli vrha. V zadnjem delu si spet lahko pomagamo z vrvmi, celo vrvna lestev je nameščena v rahlo previsnem delu, ki pa je precej majava in vzpon čeznjo pobere vseeno nekaj moči. Pozna se tudi višina, dihanje je še nekoliko težje. Še zadnji metri, Strmina in Simonom se ozirata z italijanskega vrha gore, okoli katerega se že podijo oblaki. Kmalu za njima prideta na vrh tudi Pečo in Olson. Čestitke, nekaj fotografij in malo predahnemo. Šest ur in pol je trajal vzpon od bivaka. Veseli smo, da nam je uspelo, kljub pomislekom pred turo glede vremena, pa tudi nobene aklimatizacije nismo imeli.
Skozi meglice se kažejo nekateri okoliški vrhovi. Težko si je zamisliti, kako so se počutili pred 151 leti prvopristopniki, vsekakor pa so bili njihovi občutki zagotovo fantastični, ko so kot prvi stali na vrhu tako veličastne gore. Tudi mi smo izredno veseli, a naše misli se počasi usmerjajo navzdol. Še dolga pot je pred nami, v bistvu polovica. Turo bo opravljena šele, ko dosežemo spet dolino. Še zadnjič se ozremo naokoli na razglede, ki nam jih deloma zakrivajo oblaki, nato pa se obrnemo proti dolini in zaplezamo navzdol. Kmalu razvijemo vrvi za spuste in prične se dolg sestop proti bivaku, kjer še enkrat prespimo, in nato dalje proti dolini, ki jo dosežemo naslednji dan sredi dneva. Za nami pa ostane v oblakih ena najmarkantnejših gora na svetu.
Vzpon po jugozahodnem oziroma »Levjem grebenu« Matterhorna (4478 m) so 10. in 11. septembra 2016 opravili člani Akademskega planinskega društva Kozjak: Dušan Rauter- Olson, Simon Špur, Boštjan Pečnik - Pečo in Boris Strmšek - Strmina. Čakalo jih je 1600 m vzpona, od tega 800 m plezanja po grebenu (težavnost III-IV) ter 2400 m sestopa. Pri izvedbi vzpona jim je pomagal »Turizem, prevozi, avtošola - PRAH Toni«, za kar se udeleženci vzpona prisrčno zahvaljujejo!
Vir: Posavski Obzornik, 14.11. 2016, rubrika: PANORAMA
|
novice
Po Levjem grebenu na veličastno goro
info@kozjak.org
