O prvem letošnjem zimskem izletu

O prvem letošnjem zimskem izletu

Vrtača, 11.12.2004

Vodnik: Zlatko Knap
Udeleženci: Drago Dogša, Marjan Gselman, Andreja in Aljaž Savič

Klikni TUKAJ, če si želiš ogledati slike.

Začelo se je z nekaj tehničnimi težavami. Ob dveh zjutraj je zmanjkalo elektrike in zato je imel naš vodnik Zlatko težave z vstajanjem - ura na radiu mu ni zvonila in ko ga je Drago poklical po telefonu, in mu ni uspelo prižgati luči, mu še vedno ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Godrnjajoč: "Pa kaj me spet v službi rabijo," se je v temi prebil do telefona, a ga je Drago hitro potolažil, da to ni to in da ga rabimo mi - planinci! A težav za Zlatka še ni bilo konec - v temi in zamudi si je moral še spakirati nahrbtnik. Ob štirih je bil Drago pri nas - nas z Aljažem in kupom prtljage pobral, nato smo se ustavili pri Zlatku, kamor se je ravno pripeljal tudi Marjan. Ko smo bili vsi zbrani, smo odrinili, Zlatko pa je še dolgo molče, zaskrbljeno premišljeval, kaj vse je pozabil. Ustavili smo na Voklem, kjer so si nekateri privoščili kavo, ki je zjutraj doma niso mogli skuhati, a jaz sem jo prespala v avtu. Ob 6.30 smo bili na Ljubelju - torej na avstrijsko-slovenski meji, kjer smo pustili avto in se v poltemi začeli dvigati proti planini Zelenici. Tja bi se lahko pripeljali tudi s sedežnico - če bi seveda obratovala. Smelo smo se pognali v vztrajni klanec in ko smo premagali prvega, smo bili dovolj pogumni, da smo se odločno pognali še v drugega - pobočje Begunščice, kjer smo kmalu ugotovili, da nas naš intuziazem vodi vstran od našega cilja, ter smo se spustili nazaj do Zelenice. Koča je bila še zaprta, vendar je oživela sedežnica in med našo malico se je z njo pripeljala oskrbnica. Šalili smo se, da bi se zdaj lahko zapeljali s sedežnico dol, a bi potem morali spet peš gor. Tako smo prestavili doživetje vožnje s sedežnico za kdaj drugič. Po okrepčilu pa hitro proti Vrtači. Hodili smo po prisojni strani in se v res krasnem jutru navduševali nad igro sonca in megle v dolini globoko pod nami in nad lepoto obsijanih bregov okrog nas.                     

Kar nas je malo manj veselilo, je bilo dejstvo, da je bila Vrtača vsaj na tej strani skoraj povsem kopna. Naše želje, da bi na vrh pristopili po grapi, so se zdele neuresničljive. Sprijaznili smo se že z dejstvom, da bomo šli na vrh po planinski poti, ko smo na desni zagledali našo grapo, in videti je bila vzpodbudno zalita s snegom.   

Drago ni pomišljal - časa smo imeli na pretek - če bi bilo treba, bi se pač vrnili. "Jaz grem tu gor!" so bile njegove besede in z veseljem smo mu sledili. Prečili smo do vstopa v grapo in izkazalo se je, da je bila njegova odločitev pravilna. Bila je zalita s predelanim snegom, stopinje so se lepo predirale in niti derez nismo potrebovali. Kot bi pihnil, smo bili na vrhu. Tu pa super panorama in hranjenje neustrašnih ptic, katerih vrste nismo uspeli določiti, vendar so bile vsem všeč s svojim bleščečim črnim perjem in oranžnimi kljuni. Ker je bila ura šele enajst, smo z veseljem ugotavljali, da imamo dovolj časa in energije za še en vrh. Opazovali smo Begunščico na drugi strani in ugotovili, da čeprav se nam je zjutraj zdelo, da smo se vzpeli že na pol poti, temu še zdaleč ni bilo tako, in da smo bili kvečjemu na petini. Druga možnost, o kateri sva se pogovarjala z Zlatkom in nam jo je priporočal tudi David, se je zdela bolj dosegljiva - Palec.    

Do njegovega vznožja bi se spustili po grapi, na nasprotnem koncu pobočja od tega, po katerem smo prišli, potem pa skok gor in dol, pa še bližje bi imeli do koče na Zelenici. Nekoliko dvomov nam je delalo dejstvo, da še nihče ni bil tu niti poleti (pravilo, ki se ga naš vodnik zvesto drži). A ko nam je prijazni planinec, ki je ravnokar prišel od tam, pokazal, kod in kam in nas tudi opogumil, da stvar ni zelo zahtevna, smo bili hitro vsi za. Protestiral je samo Marjan. A ko smo mu povedali, da nas lahko pod vznožjem tudi počaka in naložili še, da je ta varjanta spusta tudi dosti bližja, se je sprijaznil z spet novim spustom v neznano. Zlatko je pohitel naprej in nas karseda priganjal pri vstopu v žleb, da ne bi koga obšli dvomi, a ni bilo strahu - razmere so bile tudi na tej strani ugodne - nepredelan sneg je bil kot nalasč za spust - dokler nismo prišli do zlizanega skoka, ki nas je ustavil - pa ne za dolgo. Zlatko je hitro naredil varovališče v snegu in nas drugega za drugim spustil čez skalco in že smo nadeljevali. Pod vznožjem Palca smo se poslovili od Marjana in se židane volje pognali še v ta breg. Zlatko je kar odskakljal naprej iskajoč najlepših prehodov, mi pa smo se zakopali v snegu, ubrali drugo pot, se spet nekoliko zakopali in se slednjič prebili na vrh. Tu nas je Zlatko prestrašil, da nismo na pravem vrhu. Na križu na vrhu je namreč pisalo Zelenica, a ko je pritisnil štampilko v knjižico, je na njej pisalo Palec. Bilo je spet čudovito in z občudovanjem smo strmeli v grapo na sosednjem hribu, po kateri smo bili sestopali, in se strinjali, da bi imel Zlatko dosti dela, da bi nas prepričal, da gremo tam gor, če bi jo pred vzponom gledali od tod. Dol pa je tako še težje... Bili smo torej zadovoljni sami s seboj, čakal pa nas je še spust. Dragu ni prav nič dišalo vnovično brodenje do pasu v snegu, zato smo se odločili, da bomo poskusili najti pot dol čez greben, potem pa - kjer bo pač šlo. Zdelo se nam je, da v snežiščih, ki so vodila z grebena, vidimo celo stopinje in vsi smo bili tako za - za novo pustolovščino. Marjanu smo zakričali, naj se začne spuščati, ker bomo mi šli dol po grebenu, mi pa hitro, spet v neznano. Kmalu smo ugotovili, da so stopinje od gamsov in se strinjali - ja saj mi smo tudi gamsi - gotovo nam bo uspelo. Po živalskih stečinah smo torej iskali pot za spust, pri čemer nam je pomagal koordinator spodaj - Marjan. Bila je le ena težava: zgoraj je pihalo, spodaj pa ne. Posledica tega je bila, da je Marjan slišal in razumel vsako našo besedo, mi pa njega nikakor ne. Tako nam je na dolgo in široko razlagal, kod in kam, in kje mogoče ja in kje mogoče ne in še in še. Ves čas smo se bali, da bodo njegove besede, ko ga bomo končno razmeli - torej ko bomo tik nad njim: "Tu ne bo šlo, vrnite se nazaj na vrh in dol, kjer ste prišli!" Pa k sreči ni bilo tako. Svetoval nam je, da preplezamo grebenček in se spustimo po sosednjem žlebu, ker je imel ta, po katerem smo se spuščali neugoden iztek. Ubogali smo ga, Zlatko nas je malo povaroval čez zadnji skok in kot bi mignil, smo bili spet vsi skupaj. Zahvalili smo se koordinatorju spusta in veselo pričeli sestopati proti koči na Zelenici, ki je bila zdaj odprta, se podkrepčali, sestopili do avta in hitro domov. Strinjali smo se, da je za nami čudovit, raznolik in zanimiv izlet in da moramo čimprej nazaj v hribe.