Izlet v neznano 2006 (Ravna gora, Hrvaška)

Med izleti v letnem planu zaseda vsako leto posebno mesto najbolj razburljiv in skrivnosten med njimi – to je izlet v neznano...

Izlet v neznano

18.-19. 11.2006 (Ravna gora, Hrvaška)

Med izleti v letnem planu zaseda vsako leto posebno mesto najbolj razburljiv in skrivnosten med njimi – to je izlet v neznano. Že dolga leta ga organizirata Romana in Ivo, zadnji dve leti pa sta dobila pomoč v obliki zvitega Janeza. Vsako leto ta izlet vsi nestrpno pričakujemo v ugibanju, kam bomo šli, ter se na vse kriplje (seveda neuspešno) trudimo iz katerega od organizatorjev izvleči skrivno destinacijo. Tik pred odhodom vsak napiše na listek svoje ugibanje in le-tega odda organizatorjem. Kdor bo najbližje resnici, bo zvečer prejel nagrado.

***

Tega dne se je marsikomu narisal nasmešek na obraz, ko je pakiral stvari v avtomobil; po dolgem času smo šli namreč na pot šele ob 14. uri, ne pa ob petih (ali ob še bolj »nemogočem« času). Poleg tega sem imel še to srečo, da nisem bil določen za šofersko dolžnost in sem si tako lahko privoščil višnjevec. Sledilo je skupinsko fotografiranje (da lahko na digitalnem aparatu pred odhodom domov nato preverimo, da nismo koga pozabili), potem pa smo se odpravili.  Organizator izleta nam je skrivnostno povedal, da je prvi postanek v Vidmu pri Ptuju. Počasi smo že slutili, da nam niso brez veze zabičali, da moramo s seboj vzeti osebne izkaznice. Ker nas je šlo osemnajst, smo šli z petimi avtomobili.

Po postanku v Vidmu nadaljujemo proti mejnemu prehodu Leskovec. Kmalu po prehodu čez mejo parkiramo vozila v bližini cerkve v občini Bednja, kjer nas pozdravi Ivov sodelavec Štefan. Po ogledu cerkve si nadenemo nahrbtnike in nadaljujemo pot. A ne za dolgo. Naslednja postojanka je pri gostilni v kraju Cvetlin, kjer sedemo za kamnito mizo, si naročimo pivo in nakupimo tujo valuto. Ker dan že namiguje na skorajšnjo slovo, kmalu krenemo dalje, proti koči Pusti duh (672 m), kjer bomo prenočevali (ponočevali). Po kakih 20 minutah hoje prispemo do Štefanove zidanice, kjer nas čaka pogostitev z rujno kapljico. Blizu nas se dvigujejo Velike pečine, ki ležijo na skrajnem severozahodu Ravne gore. Na Veliki pečini se nahajajo tako planinske poti (varovane z jeklenicami in klini), kakor tudi alpinistične smeri.

Nadaljujemo skozi gozd po ne preveč strmi poti, ki je na srečo suha. Hitro nas dohiteva tema, zato nekateri vklopijo čelne svetilke. Pot je dobro markirana, poleg tega pa imamo s seboj domačina. Kdaj pa kdaj si privoščimo srk višnjevca, ki nam vlije dodatnih moči, ki so na tej nadmorski višini že potrebne.

Do koče pridemo v temi. Kljub temu občudujemo pogled na dolino, ki je po Rafkovem mnenju kar Dolina hrepenenja. V smeri proti zahodu vidimo Boč in Donačko goro. V koči se nekateri ustavijo pri šanku (kot se za prave Štajerce spodobi!), drugi pa krenejo na ogled prenočišč, ki jih je na planinskem domu Pusti vrh na voljo dvajset (brez ležišč pri šanku).

Po večerji, ki se udobno namesti v naših želodcih, je na vrsti uradni del, v katerem razpravljamo o nadaljnjem delu v naši sekciji in o vodenju izletov. Nato nam Ljubo, ki je najstarejši član naše sekcije, postreže s humoreskami, ki nas nasmejijo tako, da srne in volkovi trumoma bežijo vstran od koče. Nato se nekateri vržemo na karte, drugi plešejo, tretji se pomenkujejo, vsi pa poplakujemo grla (nekateri bolj, drugi manj, da ne bo pomote!). Sam kombiniram karte s plesom, ki se živahno odvija v centralnem delu sobe. Na plesišču vztrajam nekako do pol enih, nato pa se odpravim spat. Ko me sredi noči klic narave spravi pokonci, v temi zmedeno iščem čelno svetilko, ne da bi prav vedel, v čigavi sobi pravzaprav spim (posledica alkohola!). Ljubo mi poda prižgano čelko, sam pa krenem po stopnicah proti izhodu. Ko opravim potrebo in se odpravim po stopnicah navzgor proti spalnicam, se zmedeno sprašujem, iz katere sobe sem pravzaprav prišel (Željko mi naslednje jutro pove, da me je pri tem opazoval iz svoje sobe). Še bolj se čudim svoji čelki, ki jo držim v roki; le kdo bi mi vendar dal MOJO svetilko? (Ljuba seveda nisem prepoznal!). Nekako instiktivno se odločim za pravo sobo, saj se spomnim, da sem se zvečer dogovoril z Ljubom in njegovo za prenočevanje pod skupnim stropom. Ko odprem vrata, olajšano ugotovim, da je ena postelja odkrita in prazna. Ležem in zaspim.

Naslednje jutro obujamo dogodke iz pretekle noči. Tako na primer Željko izve, da je enkrat krepko treščil v pograd v spalnici, čeprav  se tega ne spomni. Ko zajtrkujemo, nas preseneti oskrbnikova »spretnost«, ko kuha kavo ali čaj vsakemu prosilcu posebej. Še bolj nas preseneti nek drug član posadke Pustega duha, ki prelaga drva, ki ležijo na kupu nekoliko vstran od koče, zdaj na eno stran, potem spet na drugo pozicijo. Sumimo, da smo jih ponoči tako »namočili«, da jih mora sedaj sušiti. Po zajtrku debatirava s Stojanom o težavah in veselju sodobnega sveta. Ko nam uspe, da strnemo vrste, se odpravimo na sprehod proti Filićevemu domu, ki se  nahaja jugovzhodno od naše koče. Tam počivamo na udobnih oblazinjenih gugalnikih, pijemo pivo in debatiramo. Nazaj grede imamo priliko opazovati jadralnega padalca, ki se pripravlja na vzlet iznad Visoke pečine. Janez nam ob tej priliki pove, da ima že dolgo časa željo poleteti s padalom. Ko padalcu zastavi nekaj vprašanj (med drugim, če ima telesna teža vpliv na potrebno velikost kupole padala), ta ugotovi, da ima opravka z resnim kandidatom za padalca in mu ponudi, da preizkusi njegov padalski nahrbtnik in čelado. Janeza, podobnega kozmonavtu na vesoljskem sprehodu, seveda navdušeno poslikamo. Nato vidimo tudi polet »zaresnega« padalca, ki se vzpenja nad dolino. Potem gremo proti Pustemu duhu, vendar po drugi poti, in sicer mimo razglednega stolpa, ki ga Željko, Jože, Rafko in jaz tudi »osvojimo«. Na žalost dan ni preveč naklonjen lepemu razgledu, saj je kljub soncu dolina zavita v meglice. Na Pustem duhu čakamo na kosilo, vmes pa spet pijemo in se pomenkujemo. Nekateri se preizkusijo v kegljanju, drugi pa motijo dva radioamaterja, ki pošiljata v eter čudna, šifrirana sporočila. Po izvrstnem kosilu, ki sestoji iz klobas in kotletov v zelo okusno začinjeni omaki ter zelja in kruha (nekateri so zamerili le kuharjevi kuhi v naravi), sledi popoldanski počitek. Ker pa se vse lepo enkrat konča, tudi nam ne ostane nič drugega, kot da se počasi odpravimo proti »Dolini hrepenenja« in našim avtom. Na poti domov se ustavimo še na sedežu naše sekcije, kjer se organizatorjema izleta iz srca zahvalimo za čudovit izlet.

***

To je torej naš Izlet v neznano. Da ne bo kakšnih skrbi – to ni ravno tipičen izlet naše sekcije (da nas kdo ne prijavi Kebru). Ta vsakoletni izlet, primeren za vsakogar, je začetek slovesa od pretekle planinske sezone ter snovanja novih sanj in načrtov za prihodnjo. Vabljeni naslednje leto.

Aljaž Savič

Udeleženci izleta: 

Jože in Vilma Mencinger, Ljubo Novak in Ljubica, Mojca Rep, Željko Horvat, Brigita in Karmen Žolger, Drago Dogša, Rafko in Ida Skledar, Aljaž Savič, Romana Zimet, Stojan in Zdenka Muster;

Organizatorja izleta: Ivo Zimet in Janez Nedeljko.