 |
Ogledov: 1750  |
|
 Zazrl sem se...
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Inko Bajde
Zazrl sem se v daljave, k vrhovom, v nebo in pozabil, da sem vojak |
|
| |
»Druže kapetane, dozvolite mi da vam se obratim!«
»Ajde vojniče.«
»Prošlo je več šestnajst meseci otkako sam pošao od kuče, pa sam odlučio da vas zamolim za odsustvo.«
Zagleda se vame, z ostrim in strogim vojaškim pogledom premeri od glave do pete in obratno. Komaj opazen nasmešek se mu prikrade na usta, nato pa reče: »Koliko znam i koliko te pratim čitavo vreme, bio si dobar vojnik, pa stoga neču da komplikujem. Sredi sve što ti je potrebno za put i briši kuči!«
Kmalu sem imel urejeno vse potrebno za potovanje. Naslednji dan ob šesti uri zjutraj sem se vkrcal na avtobus, se bežno ozrl na »aleksinačko« kasarno, zatem kaj malo pozornosti posvečal pusti mimobežeči šumadijski pokrajini, ki se je izgubljala z vsakim napredujočim kilometrom, prepričan, da bom kmalu doma, med domačimi hribi. Vseeno – ni bilo tako hitro in enostavno, kot sem si mislil. Več kot osemsto kilometrov po cestah Jugoslavije ni ravno majhna razdalja in poldeseto zvečer je kazala ura na Rotovžu, ko sem po nekajkratnih prestopanjih iz avtobusa v avtobus končno izstopil na mariborskem Glavnem trgu, še vedno vojak, in se počasi napotil na oni breg Drave, proti domu. Spotoma sem koval načrt.
In kakor sem si bil zamislil, tako sem tudi storil. Zarana vstanem, povsem v skladu z vojaško »naviko«, za razliko tokrat brez budnice s trobento in z opuščeno obvezno jutranjo telovadbo.
Najprej stopim do meljske kasarne, se prijavim, nato pa brez ovinkov zavijem k prijatelju Franciju, ki sva se kot plezalna partnerja že zdavnaj dobro ujela in sva pravzaprav bila že kar stalna naveza, dokler nisem odšel k vojakom.
Morda pa bova v času mojega dopusta spet kakšno ušpičila, razmišljam?
Prisrčen pozdrav ob prihodu, nato pa po stari navadi in ob dišeči kavici, s katero postreže njegova teta, obvezna debata o hribovskih načrtih. Kaj hitro se zediniva, da pojdeva vsaj za 4 dni v Logarsko dolino in na Okrešelj ter se poskusiva v Štajerski Rinki – najprej v Igličevi smeri, nato pa še v Direktni. Sprva nekoliko podvomim v svoje sposobnosti, saj je minilo krepko čez leto dni, kar sem brez pravega plezalnega treninga – načrtovana vzpona namreč sodita med težje smeri v klasični razvrstitvi – in vendar pristanem. Navsezadnje izkušnje od prej tudi nekaj veljajo. Rečeno naj bo torej tudi storjeno!
Posedujem vozniško dovoljenje A kategorije, zato prijatelj predlaga, da se za razliko od običajnih potovanj z javnimi prevoznimi sredstvi tokrat odpeljeva z motorjem, ki naj bi nama ga v ta namen posodil njegov oče. Zakaj pa ne – ponudbo z veseljem sprejmem!
Še tisto popoldne se odpeljeva v Miklavž, kjer Franci pri očetu izposluje, da le ta soglaša z načrtovanim predlogom. Saj to je vendar BMW, sicer res spoštljive starosti in krepko čez sto tisoč prevoženimi kilometri, vendarle daje slutiti, da bova imela opraviti z za tiste čase zavidanja vrednim strojem. Da sem ne dolgo za tem postal tudi njegov pravi lastnik, pa na tem mestu le mimogrede.
Lepo sončno jutro je, na prtljažnik motorja nalagava zajeten nahrbtnik z vso potrebno osebno in plezalno opremo, iz katerega bosta v zatrepu Logarske doline potem nastala dva normalna hribovska nahrbtnika.
V Slovenski Bistrici in mimo sva, kot bi mignil. Skozi divje vršanje vetra mimo ušes komaj razumem prijatelja, ki mi poskuša nekaj dopovedati. Iz zaporedja besed vendarle razvozlam, da ne gre za nič neobičajnega, pač pa le izraža zgolj izredno zadovoljstvo nad prelepim vremenom, čudovito vožnjo in mirnim tekom stroja najinega BMW-a. »Komaj te besede izreče, že motor po cesti zapleše«. Z muko obvladam motorno kolo. Brez padca in po tem takem tudi cela se uspeva ustaviti ob robu cestišča.
Rahlo prizadeta zreva v prazno zadnje kolo, ker pa veva, da imava s seboj tudi pribor za krpanje, si nesrečnega dogodka ne jemljeva preveč k srcu. Žal se izkaže, da nama tudi ta pribor ne bo pomagal, ampak naju lahko reši le še povsem nova zračnica. Štoparska veščina je edina rešiteljica, ki mi omogoči, da sem kmalu v Slovenski Bistrici, s tem pa tudi pri novi zračnici. Slab začetek zato pa bo boljši konec, si mislim ko izstopim iz trgovine in ugledam najinega hribovskega kolega, ki me je takoj pripravljen odpeljati do mesta nezgode. Franci je že ves nervozen, o tem priča kup cigaretnih ogorkov krog njegovega stojišča. Družno kmalu uredimo, da je kolo nared za »pumpanje« in ker seveda »pumpe« nimamo, sledi moj ponoven povratek tja, od koder sem malo prej prišel. Ves trud na bencinski črpalki, da bi kolo napolnil do predpisanega tlaka, je zaman. Zrak, ki ga uvajam, sproti izhaja. Poldne že zdavnaj mine, ko mi končno uspe prepričati vulkanizerja, da mi zakrpa vse tri luknje, ki so nastale na novi zračnici kot posledica naše nestrokovne montaže. Še sreča, da ima najin prijatelj toliko potrplenja, da me ves čas spremlja pri mojih prizadevanjih in končno z urejenim kolesom tudi vrne na kraj nesrečnega imena in do že povsem obupanega Francija.
Şledi še nekaj minut montaže kolesa, kontakt, odločen pritisk na zaganjalno ročico in stroj brez zadržka vžge. Ljudje se ozirajo za gmoto, drvečo po cesti, toda kaj nama mar, hribi so vse bližje in bližje. V Logarski dolini sva že, ne še povsem na cilju, serpentinasto speljana cesta skozi sotesko, ki jo je izdolbel tok Savinje, nudi izziv športni vožnji in malo manjka, da ne »nabaševa« avtobusa, ki pripelje nasproti bolj po najini kot po svoji strani. S spretnim manevrom se izognem, sicer ne vem, kako bi se končalo – za avtobus namreč. Konec dober, vse dobro, pravijo, pa ni tako, kmalu za tem namreč odpove sklopka, saj motorja nikakor ne morem spraviti v prazen tek, se pravi, nadvse pomembna povezava med motorjem in menjalnikom ne deluje. Še sreča, da je strojništvo moja osnovna profesija, kajti s Francijem kot gradbenikom si ne bi mogel prav nič pomagati. Ustavim, z nekaj premišljenimi obrati vijaka nastavim sklopko in že nadaljujeva. Očitno pa peripetij za današnji dan še ni konec. Sredi Luč sva, ko motor dokončno odpove poslušnost in crkne. Vsi moji poskusi in strokovno znanje so zaman, ne morem in ne morem ga spraviti v tek. Na srečo je v bližini mehanik, ki nama staro svečko zaračuna kot novo in se ob najinih protestih kaj dosti ne vznemirja, rekoč: »A je vžgal ali ni – torej?« in mirno odide na svoj špricer v gostilno čez cesto. Tudi prav, če že mora tako biti, si misliva in končno kreneva na zadnjo etapo te res nevsakdanje vožnje. Mrak je že, ko sva končno v zatrepu Logarske doline, nedaleč stran šumečih voda padajočega slapu Rinke in žuborečih voda Savinje, ki si utira pot proti dolini. Kot že rečeno, iz enega nahrbtnika nastaneta dva in počasi jo mahneva proti Okrešlju. Jeza ki se je zastran izgubljenega dne pomalem kopičila ves dan, je že zdavnaj splahnela, tudi stroški so pozabljeni. Hotela sva v gore in sedaj sva tu, vse ostalo ni več pomembno.
Molče se vzpenjava po stezi, zatopljena vsak v svoje misli, in nedopustno bi bilo s klepetanjem motiti to prečudovito gorsko okolje in simfonijo tišine ob ubiranju akordov radožive Savinje, ki se v jasnini z mesecem obsijane noči poganja čez prepadno steno slapa Rinke. Nedolgo za tem sva v bajti.
Sobota je in v koči je zbranih že kar nekaj planincev, tudi alpinistov, najinih starih prijateljev, znancev. Preostanek večera prebijemo v prijetni družbi.
Rožljanje s klini, karabinci in kar je še tovrstne plezalne opreme, naju že navsezgodaj prebudi iz sna. Prve naveze in vestni gorniki se že odpravljajo na svoje ture. Midva si privoščiva še malo poležavanja in ko se izprazni vsa koča, odideva tudi midva. Vreme, čeprav nekoliko megleno, ne kaže na to, da bi se tekom dneva kaj bistveno spremenilo. Vzpenjava se v ključih po melišču, počasi, a vztrajno, in se približujeva vznožju Turskega žleba. Spotoma opazujeva naveze, ki so že zarana vstopile v smeri. Odjeki udarcev kladiv, žvenket klinov in komaj zaznavnih dialogi med plezalci nepopisno harmonirajo s podobo gorskega sveta pred nama, ki je videti kot veličasten amfiteater. Molče zreva v smer, ki sva si jo izbrala za danes. Od tu, kjer sva, jo vidiva v vsej njeni dolžini od vstopa do izstopa. Prvič se bova preizkusila v njej. Kmalu zatem doseževa spodnji rob Turskega žleba, od koder prečiva kakih 400 metrov v desno in že sva pod vstopom v Igličevo smer, ki poteka na vrh Male Rinke.
Naveževa se, ovesiva s plezalnimi pripomočki, še stisk roke za srečo in prijatelj mi velikodušno prepusti prvi raztežaj. Najprej začeten občutek nesigurnosti, večen in običajen spremljevalec alpinistov v prvih metrih raztežaja, dokler se ne začne stopnjevati samozavest, ko spoznaš, da je vse v redu in da je tako, kot je vselej bilo. Zame je tokrat to še poseben izziv, saj je minilo krepko čez šestnajst mesecev, kar sem poslednjič takole telovadil. Že dolgo si nisva bila tako blizu – stena in jaz. Aha, tukaj si, oprimek za desno roko, pa še za levo, primerna opora za nogo in že se potegnem kvišku. Z vsakim napredujočim metrom se otresam začetne zavrtosti, skala mi postaja domača in čeprav smer narekuje težave četrte in pete stopnje, plezam vse bolj in bolj svobodno – sproščeno.
Izteče se prvih štiridest metrov vrvi, najdem primerno stojišče in zavpijem Franciju naj pride za menoj. Zamenjava se v vodstvu. Razgiban skalnat svet, ki vodi čez komaj zaznavne laštice, poči, drobno razčlenjene odstavke plošč ter mestoma tudi previsne odstavke, naju prisili, da nekajkrat uporabiva stremena. Sredi stene se mi nenadoma nekaj odtrklja med nogami. V bojazni, da sem ob karabin (v tistih časih so posamezni deli plezalne opreme pomenili pravo premoženje – karabinci pa so glede tega imeli največjo veljavo), se sunkovito obrnem in uzrem, kako »tisto nekaj« izgine za robom. Po temeljiti samoreviziji ugotovim, da mi manjka ročna ura, ki pravzaprav ni bila čisto moja, pač pa sem jo kot vojak našel sredi najbolj prometne ulice v Aleksincu, bližnji urar pa mi jo je za majhen denar usposobil. Ni bila kdovekaj vredna, pač ena izmed tistih cenenih ruskih ur, ki so bile presenetljivo točne. »Čas pa je navsezadnje le kazala,« sem si mislil in se spomnil na dogodke včerajšnjega dne; svečke in mehanika, »vžge pa le« – in bil rahlo zmeden, če se morebiti zopet ni kaj zarotilo proti nama. Pa se ni, plezarija nama gre dobro od rok in nog, na račun ure pa se zabavava vse do izstopa.
Dan se komaj opazno poslavlja in nagiba k večeru, midva pa načenjava še zadnji raztežaj, ki naju loči od vrha. Gladka plošča s čudovitimi stopi in prijemi, prav tam kjer jih potrebujem, saj ni možnosti, da bi zabil klin – pa tudi ne potrebe. Briljanten zaključek današnjega dne, za nagrado pa vrh in nova smer v seznamu smeri, ki smo jih doslej zmogli. Veselje kot že tolikokrat doslej in stisk roke za srečno opravljen vzpon. Zvijeva še vrv, pospraviva opremo, se spustiva do vrhnjega roba Turskega žleba, kar po snegu se podričava skozenj, nato pa z dolgimi preskoki v grušču iztekajočega se meliša na okrešeljski plato, v borih 20 minutah doseževa kočo in najprej seve tudi hladno pivo.
Medtem ko si z mrzlim pivom gasiva žejo, si na majhnem bencinskem gorilniku, ki s svojim brnečim zvokom ustvarja prav prijetno vzdušje, kuhava najino kosilo in večerjo hkrati. Sediva na klopi pred bajto in pretresava dogodke tega dne. Na jasnino večernega neba postopoma plazijo prve zvezde, ki naznanjajo, da bo jutri še en lep dan v gorah. Potrebovala ga bova, saj se bova lotila ene težjih smeri v ostenjih nad Okrešljem, torej Direktne v Štajerski Rinki. Sobotno-nedeljski planinci in alpinisti so že zdavnaj odšli, tako da smo na koči ostali sami, oskrbnica Ela, več kot zgolj simpatična pomočnica Nada, prijatelj Franci in jaz.
V komaj prebujajočem se jasnem jutru, ki obeta čudovit dan, jo mahava po melišču proti Štajerski Rinki. S seboj imava dve vrvi, cel kup karabincev, klinov in stremen, kar je pač potrebno za tehnično plezanje v šesti težavnostni stopnji. Zgodaj je še, ko stojiva pri vstopu, in vrat me že boli od nenehnega bolščanja v strmo navpično steno in njene črne previse tam nekje zgoraj, ki dajejo videz neprehodnosti, kakor navaja knjiga opisov smeri. In prav preko teh previsov vodi smer. Predstavljajo ključ smeri, izstop iz njih pa vodi na široko in razkošno gredino Štajerske Rinke, od koder pravzaprav ni več daleč do vrha. Kocka je torej padla, povratek na bajto pa vodi le še preko stene. Tako sva se odločila in tako bova tudi storila. Stojim na snegu pod steno in varujem Francija, ki je načel prvi raztežaj. »Nategni rumeno, popusti rdečo,« tako si menjaje sledijo komande, ko se Franci prepenja, lovi v stremenih, zabije kakšen klin in vleče kvišku. Vrvi mi skrajno počasi polzita skozi dlani, eksponirani plezalni detajli zahtevajo precejšno mero napora in koncentracije, dokler soplezalec ne doseže stojišča, ki pa je kar v stremenih. Kot drugi, varovan od zgoraj, bistveno hitreje napredujem, le nahrbtnik je v takih okoliščinah še posebno zoprna stvar.
Zamenjava se v vodstvu, to pa pomeni, da se bom za naslednjih štirideset metrov rešil tudi nahrbtnika. Sledi krajši lažji odstavek, potem pa se moram spoprijeti z majhnim previsom in prečenjem v skrajno nerodno poč. Iščem oprimke, občutek imam, da telo obvladujem le s konci prstov, za nameček mi spodnese še nogo, vendar se k sreči nekako zagozdim v poč, le hipec zatem pa silovito potegnem kvišku in vsaj začasno rešim iz nelagodnega položaja. Vsi so me poznali po tem, da sem le nerad zabijal kline, razen v izjemnih okoliščinah, in če je le bilo mogoče, plezal kar se da prosto oslanjajoč se na naravne danosti stene, kombinacije njenih oprimkov in stopov. Za nameček četudi bi hotel, nimam kam zabiti, tistih nekaj redkih klinov pa je tako majavih, da jim v normalnih okoliščinah ne bi zaupal, toda tokrat začuda zdrže. Vselej si oddahnem, ko vponka s svojim značilnim zvokom potrdi, da je zaskočila. Je namreč vez z življenjem, preko klina in vrvi vez s soplezalcem, prijateljem na drugem koncu vrvi. In to je pravzaprav to in tisto, česar mnogi ne razumejo, mnogi, ki česa takega niso doživeli, in mnogi, ki te sprašujejejo, kaj vidiš, kaj počneš in kaj imaš od tega in tistega tam gori. Vsakdo ima o tem in zastran tega svojo razlago, vendar pa stičišče ni daleč od bistva. Raztežaja je konec, v zameno za pravkar končano garanje mi stena dobrohotno ponudi varno varovališče. Široko in udobno polico, na kateri je dovolj prostora za oba. »Varujem!« zapijem in Franci se mora potruditi za menoj. Najprej se prikaže bela, že močno »podrajsana« čelada, koj zatem pa njegov z energijo prepojen zaripel obraz značilnih potez.
Briše si potne srage s prepotenega obraza. Nahajava se v nekakšnem značilnem kotu stene Štajerske Rinke, na delu ostenja, kjer se najbolj približata obe klasični smeri višjih težavnostnih stopenj, Modec-Režkova in Direktna. Na tem mestu se nahaja tudi možic, v njem pa konzerva z raznovrstnimi lističi in imeni navez, ki se jim je uspelo prebiti vsaj do sem. Tudi midva storiva enako, na košček WC papirja, ki tvori nepogrešljivo vsebino vsakega gornikovega nahrbnika, se lastnoročno »podelava« s svojimi imeni in datumom ter se tako priključiva tistodobno ne tako številčnim navezam, ki so »odbrzele« tod mimo. Franci, očitno zadovoljen, takoj za tem prevzame iniciativo in spleza dobro polovico naslednjega raztežaja do pod velikih črnih streh. Pred nama je torej ključ smeri, 20 do 30-metrska prečnica pod previsnimi strehami proti levi in z odrešilnim izstopom na stojišče pod gredino. Nov izziv in izziv več, ki pade name. Dva ali trije brezuspešni poskusi, potem pa se mi le posreči prestopiti v prečko pod strehe. Sedaj visim v stremenih nad breznom, in zrem v globino prav do snežiča, kjer sva pred nekaj urami vstopila v steno. Neznansko lep in na svoj način tudi srhljiv je občutek, navdan s pogledom v dno začetka in nato na spokojno okolje kot nemo, s soncem obsijano pričo takoimenovanemu finalu polnih registrov današnjega dne. Neznansko svobodnega se počutim, lebdečega v zraku, pripetega k steni na vrveh, kot pajek v mreži svojega truda in se pomikam ped za pedjo. Na koncu prečke mi logično napredovanje zapre velik balvan in me prisili, da ga obplezam, še dva ali trije siloviti potegi izmučenih rok in dosežem stojišče. Dobro se zavarujem, oddahnem, nato pa kot ribo na trnku k sebi zvabim še Francija.
Pozno popoldne je že, ko si na gredini privoščiva daljši počitek in okrepčilo iz nahrbtnika. Le Križ še žari v večernem soncu, ko izstopiva na vrhu Štajerske Rinke. Dve silhueti se izrišeta v večerni jasnini umirajočega dne tam na temenu gore, si stisneta roki in čestitata k pravkar uspešno zaključenemu vzponu, odvržeta okovje in se zlekneta med razdrapano skalovje.
Ne mudi se nama več, pogled jadra po okoliških grebenih in vrhovih, pa tja dol – proti Logarski dolini, Okrešlju in Frischaufevomu domu, ki se že nekaj časa ogrinja v večerni mrak.
Srečna in vesela sva hkrati, zedinjena ob eni izmed mnogih lepih Svetinovih misli: »Zazri se v daljave, k vrhovom, v nebo, in pozabi, da živiš na dnu.« Za nama je uspešno opravljen vzpon, ki sva ga že dolgo načrtovala, poln nepopisnih doživetij, ki nama jih je poklonila gora ta dan.
Skoraj trda tema je že, ko prispeva v kočo. Priprava večerje nama je tokrat odpuščena, kot edina gosta na domu ta večer sva Elina in Nadina gosta. Med prijetnim kramljanjem mine še eden izmed mnogih nepozabnih gorskih večerov. Naslednji dan se posloviva in odideva domov, on, Franci namreč k svojemu študiju, jaz pa nedolgo zatem nazaj tja, od koder sem bil prišel, k vojaški disciplini in »atomskom udaru sljeva«, toda na srečo ne več za dolgo. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
