Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2143      

 Pik Panoramnij


Dodano: 10.10.2009, Avtor: Bogdan Pavlin

1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976«

Pogled iz šotora poplača napore dneva, ki počasi izgoreva v čudovit večer. Pettisočaki Koštantau, Mižirgi, Pik Puškina in Dychtau grejejo svoje vrhove v večernih sončnih žarkih. Igra svetlobe, snega in ledu nas očara, v taboru vlada popolna tišina. Prevzeti smo, omamljeni. Lahko bi rekli, da intenzivno doživljamo prelepe trenutke. Misli uhajajo domov, želimo si doma, želimo pa tudi na nov vrh in ga doživeti v vsej lepoti in mogočnosti. Bilo bi prav, da tudi mi dočakamo ugodne razmere za vzpone. Že ves čas je vreme izredno slabo.
Ležišče je trdo in me tišči, kamorkoli se obrnem. Nenadoma nekdo zarjove: »Uzbuna«. Skočim pokonci, pri tem se zaletim v sostanovalca Štefana. Nastane prava zmešnjava, šotorček komaj vzdrži pritisk dveh nerodnežev.
Počasi se mi posvita. Kraj nočitve je majhen greben nad tretjim slapom mogočnega ledenika Mižirgi v višini 3900 m. Šotorčki so ugnezdeni med redke skale na zasne¬ženem grebenu stražarja Utjuka.
Jutro je prekrasno, brez oblačka, in vrhovi žarijo. Z Borom, Inkom, Marjanom in Šte¬fanom smo prejšnji večer načrtovali vzpon na Pik Panoramnij. Pot nas vodi pod grebenskim stolpom Utjuk skozi leden in skalnat ozebnik na sedlo prečnega grebena. Po dobri uri hoje smo na sedlu, z njega se spustimo navzdol na velik snežni plato. Jezi nas, ker smo izgubili vso pridobljeno višino. Nenadoma utihnemo in presenečeni zagledamo naš cilj. Prava paša za oči. Šopiri se sam, neodvisen od drugih vrhov nad nami.
V dveh navezah se zagrizemo proti vrhu. Po snežnem grebenu se bližamo skalnemu stolpu naše gore. Greben je leden in pokrit s tanko snežno odejo. Uporabiti moramo ledne kline. Med kratkimi oddihi nam pogled uhaja na ledene ploskve, ki se lesketajo skoraj 2000 m nižje. Ko preizkušam varovanje za Bora, ki čepi 30 m nad menoj na ledenem grebenu, snežna skorja popusti, dereze padejo v prazno in svet se zavrti. Varovanje vzdrži, redke skale pa me obdelajo na vseh straneh. Kako je moralo biti Boru pri duši, raje ne pomislim. Vzpon nadaljujemo in kmalu smo v skalah, kjer se počutimo bolj domači. Po treh raztežajih prečimo zasnežene police skalnega stolpa z leve strani in po spirali levo navzgor dosežemo vrh skalnega stolpa – Pik Pano¬ramnij.
Kavkaz vidimo prvič v njegovem popolnem sijaju. Pogled tava očaran od Elbrusa, Me, Šhare, Mižirgija, Koštantaua do Ullu-Auza prek mogočnih ledenikov med ovčice na nebu, ki se zbirajo v daljavi. Tako lepo je, da ostanemo na vrhu dobro uro, pri tem pa se seveda pošteno menjavamo na pretesnem prostoru na vrhu in tik pod njim. Z »dülferjem« se izognemo neprijaznemu ledenemu grebenu in kmalu dosežemo jugo¬zahodno snežno ploščad Pika Panoramnega.
Nenadoma nas zagrnejo črni oblaki. Pri sestopu plačujemo davek za vse lepo, kar smo doživeli. Sneg ne drži več, vedno globlje in globlje se pogrezamo vanj, po spustu skozi ozebnik celó do pasu in še čez. Počasi se premikamo, zelo smo utrujeni. Pa se Inko spomni otroške igre na snegu. Takoj smo se vsi po zadnji plati odpeljali na ledeniško ploščad.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji