Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 1911      

 Bašha-Auz


Dodano: 10.10.2009, Avtor: Inko Bajde

1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976«

Milanova žepna budilka je razposajena zadrdrala v zgodnje jutro.
Zvezde visoko na nebu in komaj opazna svetloba vzhajajočega sonca, ki se plazi kvišku nekje izza grebena Bašha-Auza in Mižirgija, oznanjajo, da bo danes lep dan. Boro, Milan, Matic, Marjan, Venček in jaz v nahrbtnike tlačimo še preostalo opremo, hrano, oblačila. Dok, kakor smo na kratko poimenovali našega zdravnika Bogdana, Lilo, ki ima težave z nogo, Edi, ki ga kuha vročina, in Franček so se odločili, da danes ostanejo na bivaku.
Še pozdrav v slovo in že se zagrizemo v strmo ledeniško grobljo. Da bi bil korak trdnejši, si pomagamo z Elanovimi smučarskimi palicami.
Ponujajo se edinstveni razgledi po slikoviti pokrajini.
Severne stene v Bezengih so povsem ometane – polne visečih ledenikov, novega snega, požledi in pravega ledu, ki se sveti kakor zloščen parket. Nesmiselno in samomorilsko bi bilo poskušati kaj v severnih stenah. Podrediti se moramo razmeram pa tudi nasvetom izkušenih sovjetskih alpinistov, ki sodijo da bodo razmere v teh stenah godne za plezanje morda šele sredi avgusta. Mnogo snega je zapadlo v Kavkazu. V alplagerju so povedali, da take zime ne pomnijo najmanj petnajst let in da je namesto treh do štirih metrov letos zapadlo čez sedem metrov snega.
Z ledeniške groblje, ki se konča nekje ob vznožju krušljivega sveta razvpitega Dychtaua, se umaknemo na ledenik. Srednje veliko ledeniško stopnjo premagamo navezani. Nadaljujemo po zmrznjenem snegu zgornjega platoja, ki dobro drži, zato se hitro bližamo smeri našega vzpona. Lepo sta vidna stena Bašha-Auza in ozebnik, po katerem nameravamo opraviti vzpon na greben. Sonce grozi, da se bo sneg zmehčal. Podvizati se moramo, če hočemo doseči vrh in se nato po isti smeri spustiti do vznožja stene.
Nekaj težav nam povzroča široka ledena razpoka pri vstopu v ozebnik. Ko smo čez, dobro napredujemo kljub neznosni strmini. Težki nahrbtniki in višina zahtevajo krajše duškanje. Proti pričakovanju že zelo zgodaj dosežemo greben Bašha-Auza, na koti 4400 metrov. Od vrha nas loči še kakih sto višinskih metrov in približno kilometer dolg greben. Edinstven je razgled na kipeče kavkaške mogotce. Na grebenu nas sprejme močan veter. Zato niso nič čudnega orjaške snežne opasti, mimo katerih nas vodi pot proti vrhu. Neusmiljeno pometa s snegom, biča ožgane obraze in kljub toplim oblačilom sili mraz v kosti. Venček je med snemanjem nekoliko nepreviden, zato kmalu ostane brez rokavic. Na vrhu hitro opravimo – preveč nas zebe. Le nekaj posnetkov panorame in že se obrnemo, saj nas čaka dolg in zahteven sestop po smeri, ki ga v poznih popoldanskih urah končamo na zgornjem platoju ledenika. Zleknemo se na razgreto kamenje, ki je moralo prileteti nekje izpod Dychtaua, se predamo soncu in uživamo. Uživamo razsežnosti kavkaških gora, se veselimo uspešno končane ture, pijemo pravkar skuhan čaj in razmišljamo o dnevih, ki so še pred nami.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji