 |
Ogledov: 2764  |
|
 Dežela templjev in visokih gora
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Boris Strmšek
Neoal, Himalaja 1992 - 2000 |
|
| |
29. avgusta 1992
Ura je bila šele dve popoldan, ko pridemo v Tal. Danes bomo imeli malo več časa za umivanje, pisanje in lenarjenje. Namestimo se v največji vaški »hotel«. V isti stavbi bodo tudi Korejci. Ti so prav čudni patroni. Oblečeni, kot da so že na ledeniku, glasni, tako da jih ni mogoče zgrešiti, naokrog pa so hodili z voki-tokiji v rokah in se neprestano pogovarjali. Verjetno s tistimi, ki so hodili na začelju nosačev in skrbeli, da pridejo vsi tovori na cilj. V ekipi jih je sedem, z njimi so tudi Šerpe, pet ali šest. Sicer pa so Korejci pogosti obiskovalci Himalaje. Imajo pa pri velikem številu odprav sorazmerno malo odmevnih uspehov, zato pa toliko več žrtev. Mogoče je vzrok že v samem pristopu k stvari. Ne veljajo za preveč gostoljubne, tudi tukaj so se držali bolj zase.
Bogo je pisal svoj dnevnik, Matevž se je zatopil v branje, Žare pa je nekje po vasi lovil motive v objektiv. Z Alešem sva se odločila, da greva na kopanje pod velik slap na drugem koncu vasi. Padal je z visokih pobočij nad vasjo in polnil majhno rečico, ki se je po nekaj sto metrih izlivala v Marsyandi. Iz vasi sva se odpravila po ozki poti. Ker nisva našla poti do slapu, sva se odpravila kar čez polje koruze. Pričelo je rositi in pobirala sva vlago s koruznih listov. Ko sva prišla pod slap, sva šele videla vso njegovo velikost. Padal je v velik tolmun, kapljice so pršele dvajset metrov vstran. Zraven je bil postavljen velik čorten z molilnimi zastavicami. Odločila sva se, da se bova raje okopala v rečici. Voda je bila precej hladna, za razliko od potokov in rečic, ki smo jih srečevali na dosedanji poti, zato se nisva predala posedanju v vodi, kakor običajno. Prišla so tudi tri dekleta, bile so nosačice korejske odprave. Umivale so se kakšnih deset metrov vstran in ni jim bilo niti najmanj nerodno, čeprav so se na pol slekle. No, midva sva se spakirala in se odpravila nazaj v vas, dekleta pa so naju pospremila z zvedavimi pogledi.
Ko sem pozneje pospravljal svoje stvari v sobi, se je nenadoma zaslišalo z ulice neznansko vpitje. Prijatelji so me klicali. Ko sem prišel ven, je bilo zabave očitno že konec. Izvedel sem, da je gruča otrok med vpitjem privlekla na vrvi v vas mrtvo opico. Ni nam uspelo izvedeti, ali so jo sami ubili ali pa je padla s kakšnega drevesa ali skalnega pobočja. Vaški psi so se se veselili skupaj z ostalimi, saj se jim je obetala pojedina. Čez nekaj minut se je že prikazal eden, ki si je priboril opičjo nogo. Languriji, do meter visoke opice običajno sive barve, so tukaj kar pogosti. Ljudje jih preganjajo, ker pravijo, da delajo škodo in ne prinašajo nič dobrega. Mi jih, razen na trekingu v Langtang, nismo srečali.
Posedam na robu vaškega trga in opazujem otroke, ki se igrajo nekakšno igro, podobno gnilemu jajcu. Prav prikupni so in naredim nekaj posnetkov. Niti rahel dež jih ne prežene z ulice. Nekateri so napol goli, skoraj vsi pa smrkavi. Temu se sploh ne čudim. Ljudje so revni in le stežka si privoščijo novo obleko. Otrok je v vsaki družini veliko. Mlajši čakajo, da bodo njihovi starejši bratci in sestrice prerasli obleko, ki jo nato dobijo oni, ta pa je običajno že kar precej pokrpana. Vseeno jim je lepo, le da se tega verjetno sploh ne zavedajo.
Do šole v Mananški dolini, kjer bomo poučevali bodoče nepalske vodnike, nas čakata še dva dneva hoje, če bomo hodili s sedanjim tempom. Naslednji dan se bomo dvignili za okoli tisoč višinskih metrov, to bo spet malo daljša etapa. Naši tečajniki in nosači pridejo dan ali dva za nami. Matevž Lenarčič, ki je vodja tokratnega tečaja, se je odločil, da gremo naprej, saj so Nepalci počasnejši. Ostala ekipa, ki smo jo tokrat sestavljali zdravnik Žare Guzej, midva z Alešem Lipnikom kot inštruktorja, pridružil pa se nam je še profesor Bogomil Frfila, je bila seveda tudi za nekoliko hitrejši tempo, saj smo imeli za seboj že treking v področje Langtang, kjer smo se povzpeli približno 4800 m visoko. Hoja in višina nam nista več delali težav.
30. avgusta 1992
S vstajanjem ni bilo težav, predvsem zaradi hrupa, ki so ga vzganjali Korejci. Že navsezgodaj so delili tovore nosačem in se glasno prerekali. S prvimi nosači smo odšli tudi mi. Na koncu ravnice se pot rahlo dvigne na pobočja desno od reke. Vsaj tako sva mislila midva z Žaretom. Ker sva bila spredaj, nisva opazila, da sva se zmotila. Tukaj je šla stara pot, nova zavije preko reke in gre na drugi strani. Ko to opaziva, sva že kar daleč, pol ure bi potrebovala samo za vrnitev. Prijatelji na drugi strani naju kličejo in mahajo. Ne slišiva kaj, govorijo, je kar daleč, pa še reka preglasi skoraj vse zvoke. Greva naprej, pa bo, kar bo. Le upava, da ni plaz odnesel kakšnega dela poti. No, imela sva srečo, pot je bila še kar solidna, čeprav bo čez kakšno leto že popolnoma neprehodna. Erozija jo je precej načela, verjetno so jo zato prestavili na drugo stran, ki je varnejša. Ko prideva čez kakšno uro do majhne vasi, počakava na ostale, ki bodo tukaj spet prečkali reko. Kmalu jo veselo primahajo po poti in skupaj gremo do ene od hiš na čaj. Posedamo na kamniti ograji pred hišo in se pogovarjamo. Bogo odloži čaj poleg sebe. Po ogradi se mu približa pes in še preden Bogo opazi, veselo oblizne lonček s čajem. Od domačina seveda zahtevamo nov čaj, kar je takoj urejeno. Zato pa ga pes ne odnese nekaznovano. Domačin pograbi kamen, največji, ki ga še lahko vrže, in ta s pokom zadene psa v nogo. Odtuli, kot da bi mu kožo odrli. Vsi smo prepričani, da mu je kamen zlomil nogo. Malo se nam zasmili, ker nismo pričakovali tako hude kazni. Bogo je pa kar zadovoljen.
Čez uro hoje se na naši desni odpre dolina reke Dudh Khola. Daleč na drugem koncu se dvigata pod nebo dva zasnežena vrhova, osemtisočak Manaslu in nekoliko nižji Peak 29. Pod Manaslujem se je končala pot našega alpinista Nejca Zaplotnika. 1983. leta je umrl v ledenem plazu skupaj s splitskim alpinistom Antejem Bučanom. Takšna je usoda, ki ji ni mogoče ubežati. Sedaj bo tudi nas vodila pot med gorami, vendar jih danes verjetno še ne bomo videli. Smo že več kot dva tisoč metrov visoko, nad nami pa se še vedno dvigajo visoka, z redkimi gozdovi poraščena pobočja. Za njimi so skriti zasneženi vrhovi.
Prebijamo se skozi vasice ob reki navzgor. Danes bomo prespali v Chameju, ki je upravno središče mananškega okrožja. Preden smo prišli do tja, pa smo lahko videli tudi moč erozije. Del poti se je s pobočjem vred splazil v reko, ki je nato odnesla skoraj ves plaz. Na tem mestu je bilo treba obiti odtrgani del pobočja, kar seveda ni bilo enostavno. Po blatni, drseči stezi smo rinili v strmino, se zatikali v trnovje, zemlja pod nogami pa se je kar udirala. Nič kaj prijeten občutek, če veš, da te lahko odnese v reko. Srečno samo se prebili, dalje je bila pot dobra. Smo pa naleteli na žago ob reki, kjer so iz hlodov izdelovali gradbeni material, predvsem trame in deske. Ker je izkoristek lesa zelo majhen, morajo podreti toliko več dreves. Zaradi tega je tudi erozija tako močna, saj skoraj golih pobočij nič ne drži skupaj. Z modernimi orodji bi iz vsakega drevesa pridobili več materiala, vendar je tu še druga skrajnost. Če bi jim dali motorne in električne žage v roke, bi pa podrli čisto vse, zato je bolje, da je še naprej vse po starem.
Pred Chamejem počakam na Aleša, ki hodi nekaj minut za menoj. Nato skupaj stopiva skozi vaška vrata, na katerih je z velikimi črkami napisano »Namaste«. Vas je kar velika, ima tudi elektriko, saj okoliške reke nudijo ogromno energije, ki jo tukaj pridno izkoriščajo. Vsepovsod je videti ljudi, očitno se pripravlja kakšen praznik. Hodiva po široki vaški cesti med ličnimi hišami. Takoj je videti, da živi tukaj precej Tibetancev, ki so se priselili čez dva dni oddaljeno mejo. Iščeva prijatelje, ki verjetno posedajo pred kakšno restavracijo. Tudi meni že pošteno kruli po želodcu, zato sem kar vesel, ko ugledava Matevža in Žareta. Bogo še ni prišel, ostal je nekje zadaj. Vas je precej živa, nocoj ne bo miru, zato Matevž predlaga, da bi odšli še do dve uri oddaljene vasi Bhratang. Vsi smo za to. Nekaj malega pojemo in se odpravimo naprej. V mraku smo vsi na cilju, spet je za nami lep kos poti. Zvečer posedamo pred hišo, v kateri bomo prespali. Rahel vetrič pihlja po dolini. Tukaj je že občutno hladneje, saj smo skoraj tri tisoč metrov visoko. Nekje nad nami so ledeniki Annapurne II, 7937 m, in njenega nižjega soseda Lamjung Himala, 6983 m. Popoldan zakrijejo gore oblaki, zato jih bomo videli šele zjutraj. Na nebu se prižiga na milijone zvezd, ki osvetljujejo deželo pod najvišjimi gorami na svetu. Jutri bomo v Mananški dolini pod Annapurnami, le nekaj ur hoje nas še čaka do šole. Občutim vznemirjenje, saj smo že blizu cilja. Tukaj bomo preživeli naslednje tri tedne. Končno bomo videli od blizu vse tiste čudovite gore, ki smo jih občudovali le na fotografijah. Dolgo v noč ne zaspim. Skozi možgane mi gredo podobe z naše dosedanje poti. To je dežela, v katero se bom zagotovo še kdaj vrnil.
* * *
5. oktobra, 1998
Sedim na granitni skali sredi belega pobočja in gledam, kako se mi Lagpa in Ram Krishna počasi bližata. Malo za njima so še Kipa, Nagendra in Pasang. Vsi so navezani in se ves čas varujejo. Drugo navezo »nadzoruje« Pemba, prva dva se vzpenjata pod mojim mentorstvom. Tu in tam nas ovijejo megle in zakrijejo pogled na prelepe vrhove na drugi strani doline. Pobočje je prepredeno s sledmi, ki izginjajo nekam navzgor okoli zaobljenega grebena. Roman in Matjaž sta s svojima skupinama odšla naprej, tudi Anda je z njimi. Meljemo tanko snežno odejo, ki prekriva razmetano skalovje. Ni strmo, ne zahtevno, le vadimo, mogoče bodo fantom prišle te izkušnje kdaj prav. Ram Krishna prisopiha do mene in naredi varovališče. Trak in pomožne vrvice okoli skal, najprej se vpne, nato pa pokliče Lagpo in ga varuje. Počasi se bodo naučili vseh osnov gorniške tehnike. Večina se jih je tukaj prvič srečala s pravimi hribi in plezanjem. Od šestnajstih tečajnikov so menda le trije ali štirje imeli že kdaj prej dereze na nogah. Ledeni krst so imeli pred nekaj dnevi na ledeniku pod Gangapurno. Najprej sem se prav zabaval ob njihovih akrobacijah, nato pa jim je šlo že kar dobro. Največja težava tukaj je zbrati vso potrebno in ustrezno opremo. Premali čevlji, prevelike dereze, predolgi cepini, raztrgane rokavice, da o plezalnih pasovih sploh ne govorimo. Pri nas takšnih, kot jih imajo nekateri od tokratnih tečajnikov, nihče več že davno ne bi upal uporabljati. In ko smo že pri tečajnikih, to pomeni, da sodelujejo na tečaju in ta tečaj se imenuje »16th Basic Course for the Guides of Nepal Mountaineering Association«. Pri nas poznamo tole bolj pod nazivom »Šola v Manangu«, čeprav ta šola oziroma tečaj ni vselej v Manangu. Zadnja leta se bolj teži k temu, da bi se našlo primernejša področja za tovrstne tečaje, ki so plod sodelovanja slovenske in nepalske planinske zveze že od leta 1979. V ta namen se je takrat zgradila v Mananški dolini na severni strani Annapurn stavba, ki se uporablja za tovrstne tečaje. Dolina in okolica sta seveda prelepi, vendar pa glede oddaljenosti in vzponov področje ni najbolj primerno. Kljub vsemu pa smo letos na začetku oktobra spet zrli daleč navzdol proti Mananški dolini, kjer je vijugala reka Marsyandi, blizu nje pa se je ob majhnem jezeru svetila drobna stavba šole.
Mislim, da je bilo enkrat maja, ko me je poklical Roman Robas in vprašal, če bi šel v Nepal. Ja, seveda, toda zakaj? V šolo! Seveda sem bil za to, saj sem vso stvar poznal že izpred šestih let, dobil sem celó dopust in na začetku septembra smo štirje odleteli proti Himalaji. Roman kot vodja tečaja, Anda Perdan v vlogi zdravnice ter Matjaž Ferjančič in moja malenkost kot inštruktorja. Prekladanje po letališčih in letalih je znano vsem, ki se ukvarjajo z idejo, da morajo alpinisti vsaj občasno v kakšna res oddaljena tuja gorstva. Saj veste, če ne greš vsaj enkrat v Himalajo ali Ande, nič ne veljaš. In potem greš še, pa še, in temu ni konca, letalskih prevozov pa si počasi na smrt naveličan. Je treba priznati, da se tudi staramo in z leti nam gre vse več stvari na živce, med drugim tudi kakšno neskončno čakanje na neko usrano letalo, ki te bo poneslo še dve uri dalje in ni ziher, da boš preživel polet, poleg tega imaš za seboj že dve letali oziroma več kot dan prekladanja po letališkem inventarju.
Ko se prebijemo čez razbito pobočje do majhnega vrha okoli 5200 m visoko, nas ostale skupine že čakajo. Z mojim pomočnikom in nepalskim inštruktorjem Pembo Sherpo najdeva primeren prostorček in iz nahrbtnika pride na plano malica, medtem ko zremo na dolgo verigo vrhov na drugi strani doline. Prav pred nami sta Annapurna II in Annapurna IV, nekoliko desno je še »trojka«, ki jo dobro poznam, saj smo jo štiri leta nazaj že osvajali. Poskušali smo vzpon z druge strani, z juga, vendar nam sreča ni bila naklonjena in izgubili smo prijatelja ter soplezalca. Beno Dolinšek je za večno ostal na njenih pobočjih.
Fotografiranje, malo poziranja in počasi bo treba nazaj proti bazi, ki je okoli tisoč metrov nižje. Vsi bodo sestopali čez manjše sedlo na vzhodni strani, jaz pa se bom vrnil po smeri našega vzpona, ker je na začetku snega ostalo nekaj opreme. Treba je tudi pogledati, če je od tukaj kakšen ugoden prehod na ledenik pod Naur Peakom, kamor gremo naslednji dan. Spodaj se srečamo. Sestopam po sledovih, ki vijugajo čez pobočje. Kako različni so, saj večini sploh ni jasno, za kaj služijo dereze, ki so jih imeli na nogah. Pozornost mi vzbudijo sledovi, ki so nekoliko stran na desni. Nekdo je ves čas hodil po sprednjih zobcih derez, vsaj tako je videti. Ko tako sestopam ob teh sledovih, me nenadoma spreleti, saj na nekem mestu spoznam, da sploh niso sledovi derez. Povsem jasno se vidi, kdo je tukaj hodil in to pred kratkim, za nami. Vzamem radijsko postajo in pokličem Romana: »Ne boš verjel, kaj sem našel. Stojim ob naših sledovih vzpona, zraven njih pa so povsem jasni sledovi mačke. Precej velike mačke.«
»Mogoče je bil snežni leopard ali kaj podobnega, saj menda celó živijo tukaj. Verjetno nas je zavohal in prišel pogledat, kaj se dogaja,« me nič kaj ne pomiri. No, verjetno sem kar nekoliko prevelika hrana in moj cepin tudi ni zanemarljivo orožje, kljub vsemu pa se veliko več oziram naokoli. Kdo ve, mogoče me spet opazuje, kakor nas je prej. Takrat nas je bilo preveč, sedaj pa sem sam … Fotografiram sledove za vsak slučaj, če mi nihče ne bo verjel in bi se kdo norčeval iz mojega strahu. Ah, pa saj me ni strah, povsem vseeno pa mi tudi ni, če me kdo hoče dati na svoj jedilnik. Najbolje, da se poberem od tukaj!
Ob naši opremi se ustavim, pustim tam nahrbtnik in odidem še okoli bližnje vzpetine v izvidnico. Hvalabogu, da mi ni treba daleč, saj se hitro pokaže, da ta prehod na ledenik ni preveč ugoden. Fotografiram se z Annapurno II v ozadju, potem pa oddirjam navzdol za ostalimi. Tu in tam se še ozrem. Za vsak slučaj, če gledajo izza kakšne vzpetine mačje oči.
6. oktobra 1998
V temi zlezemo iz toplih spalnih vreč. Ledeni kristalčki se lesketajo na platnu šotora. Oblačenje, skromen zajtrk, nahrbtnik na ramena in ob svetlobi svetilk počasi navzgor. V nogah je bilo še čutiti rahlo utrujenost od prejšnjega dne, toda nismo preveč razmišljali o tem. Samo še ta tura, nato pa v dolino. V soju luninih žarkov smo se počasi privlekli do snega, nataknili dereze in krenili do hrbta okoli 5200 metrov visoko, od koder se je treba spustiti nekoliko navzdol in nato pod rob ledenika. Luna je izginjala za Dhaulagiri, ko so se prvi sončni žarki dotaknili vrhov Annapurn. Zares prelep konec, saj lahko od tukaj vidiš kar tri osemtisočake, na jugovzhodu se namreč dviga še Manaslu, poleg njih pa še kup prečudovitih vrhov. Vsekakor je tukaj najbolj markantna podoba Annapurne II na nasprotni strani doline. Zares prelep vrh, ki pa je zaradi tega, ker mu le nekaj metrov manjka do osem tisoč, le redko obiskan. Slovenci smo stopili na vrh že davnega leta 1969, ob tem tudi na sosednjo štirico, kasneje pa se je ni več nihče od naših lotil. Predstavlja zares lep cilj, ne prehudo težak, a tistih nekaj metrov do osem tisoč …
Pod ledenikom se vsi zberemo in navežemo. Zadnji pridem navzgor, ker naredim nekaj posnetkov nastajajočega dneva, poleg tega spremljam Ando, ki zaostane. Vidljivost je še slaba, poleg tega je bilo treba spodaj čez precej izpostavljeno pobočje. Sedaj se bomo navezali in bo šlo bolj zares. Sonce že pošteno greje, ko krenemo navzgor. Kar nenadoma se je dvignilo in takoj pričelo z delom. Najprej stopamo čez dolgo belo ravnino, nato vijugamo med razpokami v ledu, pobočje pa se tudi nekoliko postavi pokonci. Previdno se prebijamo med sumljivimi razpokami, na srečo se sneg ne vdira preveč, nato nas čaka vzpon proti desni do grebena, ki vodi proti vrhu. Zgoraj je najprej vzhodni vrh, do zahodnega nekoliko višjega pa vodi okoli 300 metrov položnega in ne preveč težkega grebena. Zdi se mi, da bo ponekod na grebenu treba čez skale.
Tu in tam prečkamo kakšno sumljivo mesto. Varujemo se za primer, če kdo pade v razpoko pod snegom. Ura teče in sneg se hitro mehča ter se prijemlje na dereze. Dogovorjeni smo, da ob enajstih obrnemo nazaj proti bazi. Ustavimo se pod delom, kjer ni snega, temveč razbite, krušljive skale. Nekaterim je počasi že zadosti, čeprav še nismo niti na prvem vrhu. Vsi se nekaj obirajo, pa se odločim, da moje tečajnike prerazporedim. Tisti, ki ne želijo dalje, bodo počakali tukaj. Krenem naprej s tremi iz moje skupine. Lakpa, Pasang Nuri in Kipa, vsi so Šerpe, zaskrbljeno gledajo navzgor, ni videti preveč lepo. Čez krušljivi del jih nato enostavno potegnem, varovati se tako ne da kaj prida. Ostale skupine odnehajo. Nad skalovjem je nato snežni raz, ki ni preveč strm. Ko po kratkem počitku krenemo še zadnje metre proti vzhodnemu vrhu, nas od spodaj pokličejo po radio vezi. Ura je enajst, nazaj bo treba! Pa saj imamo samo še malo … Ni nam prav, toda tak je dogovor. Fantje so razočarani, jaz pa jezen. Pol ure gor ali dol, toda tudi to je dobra izkušnja. Včasih se je treba naučiti obrniti tudi takrat, ko je vrh že na dosegu roke. No ja, bili pa smo vseeno najvišje. Naredimo nekaj fotografij in se odpravimo navzdol, kjer večina že sestopa. Hitro jih ujamemo. Ob treh popoldan smo že vsi v bazi, tri ure dneva nam je še ostalo. Odpravim se še na bližnji vrh, okoli 600 m nad bazo. Malo moram ohladiti jezo, poleg tega bi rad pokazal, da je bilo dovolj in še preveč časa. Pravzaprav pa to sploh ni pomembno, saj gremo naslednji dan v dolino. Spet nas čaka čaj ob zadimljenih ognjiščih, pa rakši za povrh in zvedavi pogledi črnih oči.
Alpinistični inštruktor Boris Strmšek, član APD Kozjak Maribor, je v avgustu in septembru 1992 ter v septembru in oktobru 1998 dvakrat kot inštruktor sodeloval pri izvedbi šole za nepalske gorske vodnike v Manangu v Nepalu. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
