 |
Ogledov: 2863  |
|
 Boginja jutranje zarje
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Boris Lorenčič
|
|
| |
13. september, 1996
Šele teden dni smo v Yosemitih in že se odpravljava v El Capitan. Pošteno se preznojiva s težkimi tovori na ramenih, ki si jih spotoma zamenjava, saj je transportna vreča zelo neugodna za nošnjo.
Granitne poči, ki smo jih plezali ta teden, so mi že začele načenjati samozavest, saj sem jih le s težavo premagoval, pa čeprav so bile tudi za dve oceni lažje od smeri doma v apnencu. Za nama je nekaj krajših smeri in pa 450 metrov dolga Steck - Salathé v Sentinel Rocku, ki nama je z izstopnimi kamini dala vetra. Lotila sva se tudi Leaning Towerja, kjer sva smer West Face preplezala v dveh dneh, predvsem z namenom, da se naučiva yosemitskega načina transporta opreme v steni. Sama smer tehnično ni bila zahtevna, tako da s tega vidika nisva kaj dosti pridobila.
Končno se nad nama v vsej veličini bohoti El Capitan s svojo s strehami, previsi, počmi in ploščami okrašeno steno. Z Luko imava za seboj preko deset let preganjanja po najrazličnejših evropskih stenah, vendar takšne, kot je ta nad nama, še nisva videla niti od daleč. Oba sva že leta sanjala o El Capitanu, zato je prav, da skupaj poskusiva, kaj pravzaprav pomeni plezati v tej ogromni steni. Najin cilj je smer Aurora, ki sva si jo izbrala bolj po naključju. Veliko je odločalo že lepo ime in pa seveda dejstvo, da je slovenski plezalci doslej še nismo ponovili. Že ocena A5 nama dá vedeti, da gre za težko smer.
Ko pripraviva plezalno opremo za ta dan, kovanec odloči, kdo bo začel plezati prvi, kar hkrati pomeni, da bo plezal tudi sedmi raztežaj, ki je ocenjen z najvišjo tehnično oceno A5. Žreb izbere Luko. Preplezava dva raztežaja (A1 in A3), pritrdiva vrvi in se spustiva nazaj pod steno. Petek trinajsti se izteka. Spodaj na parkirišču srečava najina angleška prijatelja iz Leaning Towerja. Pod steno sta prišla pogledat, kako napredujejo njuni rojaki v smeri The Nose. Ko izvesta, iz katere smeri prihajava, izustita samo presenečeni: »Oooh, Crazy men!!!«
14. september
Ne pretirano zgodaj začne Luka s plezanjem tretjega raztežaja, ki ga je nekam hitro konec. Sicer pa potekajo prvi trije raztežaji in pol četrtega po smeri Tangerine Trip, h kateri se Aurora znova priključi zgoraj v štirinajstem raztežaju. Četrti raztežaj je moj in me najprej vodi po kotu čez streho v poč, ki me pripelje do naslednje velike strehe, dobro vidne že iz doline. Prečnica pod streho v levo je ocenjena z A1, a se mi zdi takoj težja od mest spodaj v Tangerine Tripu, ki nosijo oceno A3 ali A3+. Pričakujem opremljeno stojišče in sem presenečen, ko ga ni videti še daleč naprej. Naletim le na navaden klin, zabit v streho. Ker mi vrvi že počasi zmanjkuje, opremim stojišče kar s frendi. Luko moram dolgo prepričevati, da se lahko brez skrbi obesi v pritrjeno vrv in prižimari do mene. Medtem potegnem k sebi vso opremo, ki se je je nabralo za dobrih sto kilogramov, kar predstavlja posebne vrste napor, ko si že itak utrujen od raztežaja pod tabo. Ponovno fiksirava vrvi in se po njih odpeljeva pod steno. Šele tedaj se zaveva, da dežuje. Stena je že spodaj tako previsna, da tega prej sploh nisva opazila.
Zvečer sva ponovno v Sunnyside Campu, kjer živimo vsi plezalci. Zbirava še zadnje podatke o smeri, pri čemer nama je v veliko pomoč Švicar Aischan Rupp, ki je v Yosemitih skupaj s Silvom Karom in je Auroro poleg nekaterih drugih zahtevnih yosemitskih smeri že tudi preplezal. Posodi nama tudi nekaj dragocene opreme.
15. september
Še zadnjič pešačiva pod steno. S seboj nosiva tudi spalne vreče. Sredi poti se spomnim, da bi nama za kuhanje v steni zelo prav prišle tudi plinske bombice, zato oddivjam nazaj v kamp. Ko se vrnem, je Luka že visoko na vrvi. Dokler ne prileze do vrha, se imam čas posloviti od Mateje, ki naju je to jutro spremljala do stene. Ne bova se videla šest dni, zato si zaželiva srečo. Morda je njej še bolj neprijetno kot meni, ki z velikim optimizmom zažimarim po vrvi, ki me vodi do Luke in veliki pustolovščini naproti.
Luka kot prvi prepleza peti raztežaj, ki naju privede do velikega kota, kjer se streha prevesi na drugo stran. S pobiranjem opreme imam nemalo težav, saj se poč pod streho razširi v ozek kamin, v katerem je obračanje skoraj nemogoče. In zdaj se začne zares. Nad mano je prvi od sedmih raztežajev, ocenjenih z A4. V začetku je zavrtanih nekaj rivetov, posebnih ameriških svedrovcev, debelih 6 milimetrov, brez puš in ploščic. Okoli njih zatikam zanke in kmalu sem čez rob strehe. Z Luko se ne vidiva več. Nadaljujem po tankih počeh, ki se zgoraj razširijo. Prečiti moram rahlo v desno. Zabijem bakreno glavico. Test sicer vzdrži, vendar se glavica pozneje, ko hočem napredovati, izpuli in že sem približno tri metre nižje. Pri padcu se mi na plezalnem pasu strga ena izmed zank za opremo, vendar k sreči ničesar ne izgubim. Luka mojega padca sploh ne začuti, saj me varuje na vponko, vpeto na transportne vreče, ki visijo ob njem in so res zelo težke. Potem se na tem mestu bolj potrudim in ga zmorem brez ponovnega padca. Bližam se široki razpoki. V vodniku piše, da zanjo potrebuješ ogromnega frenda, ki si ga midva seveda ne moreva privoščiti. Aischan nama je zaupal, da je mogoče to mesto obiti levo s krempljanjem po plošči. Ko sva o tem detajlu vpraševala tudi yosemitskega lokalnega plezalca in reševalca Tuckerja, nama je nezaupljivo razlagal, da brez frenda pač ne gre. Na moje veliko veselje je bila bolj točna Aischanova informacija. Višje spet zatikam frende in zatiče, ki jih prepenjam, kot bi ne plezal raztežaja z oceno A4. Na stojišču sem neprijetno presenečen, ker na sicer močnih svedrovcih ni matic. Še bolj osupnem, ko mi Luka po vrvi pošlje Aischanove matice, ki pa sploh ne odgovarjajo navojem na svedrovcih. Odločim se, da bom raztežaj podaljšal do deset metrov višje ležeče police. To je prav tista polica, zaradi katere je naslednji raztežaj dobil oceno A5, saj bi se morebitni padec zaključil na njej, kar se za padlega ne bi dobro končalo. Do police je vodilo zahtevno plezanje po bakrenih glavicah in hudičevih krempeljcih, tako da sem si zgoraj pošteno oddahnil. Zabil sem nekaj klinov in uredil spodobno varovališče.
Pred nama je prva noč v viseči postelji. Večer je precej oblačen, zato razmišljava o namestitvi platnene strehe. Zaupava v srečo in bova spala brez nje. Po lahki večerji nazdraviva s pivom, ki ga nosiva po enega po osebi za vsak večer. Zaradi dogodkov tega dne in pa pričakovanja jutrišnjega A5 mi pivo niti ne tekne najbolj.
16. september
Jutranja kava nama vlije toploto in prežene nekaj obvezne treme pred zahtevnim raztežajem, ki čaka Luko v dopoldanski izmeni plezanja. Najprej pleza po bakrenih glavicah in enkrat se mu sname star trak, pripet na eno izmed njih, a ga to ne vrže iz tira. Nadaljuje po kremepeljcih nekoliko v desno. Kasneje dokaj suvereno uporablja izredno majhne razčlembe in pripleza na vrh sedmega raztežaja. Ko po vrvi prisopiham do njega mu navdušen izrazim občudovanje. Čutim, da bo nadaljevanje psihično manj napeto.
Osmi raztežaj me po luski privede na vrh Rdečega stolpa. Nadaljevanje je precej kočljivo. Kar nekaj časa porabim, da dosežem nekoliko lažjo prečnico proti desni. Tako se pritolčem čez raztežaj in veselo zakličem Luki, da lahko pride za mano.
Zvečer na postelji ob pivu ne skrivava zadovoljstva po dnevu, ki je za nama. Najbrž so Španci tisti, ki v sosednji smeri Zodiac glasno odobravajo glasbo iz majhnega kasetofona, ki ga privlečem iz že precej zdelane transportne vreče, povite s trakom, da je videti kot ranjenec na fronti. Trije plezalci v smeri Mescalito še dolgo v noč razbijajo s kladivi, ki pa jih kmalu ne slišim več, saj me odpelje vlak sanj.
17. september
Ko zjutraj odprem oči, sem presenečen nad kondorji okoli moje spalne vreče, ki bi sicer morali pridno greti moje telo. Vzrok njihovega pobega je nekaj centimetrov velika luknja pri nogah na notranji strani spalne vreče, ki jo nemudoma zalepim. Spet sem razočaran nad kakovostjo »izredne spalke«.
Ponovno Luka začne najin plezalni dan. Medtem so ostale naveze, ki jih imava priložnost spremljati v steni, že zdavnaj začele svojo tlako. Vendar naju to ne vznemirja, saj se nama načrt, da preplezava po dva raztežaja na dan, zdi uresničljiv, četudi začenjava šele z jutranjim soncem.
Luka nad mano porabi kar nekaj grdih besed za prve metre (le-ti naj bi bili le A1) raztežaja, ki je sicer ocenjen z A4. Pa tudi v mojem, desetem raztežaju, se mi zdi vstopna prečnica kar sitna. Plezati moram čez »expanding« lusko, kar pomeni, da se le-ta maje in z obremenjevanjem tudi odmika od stene. Nadaljevanje je po krempeljcih. Medtem ko izbiram pravega, mi, ne vem zakaj, z oprta za opremo pade frend. Lahko ga le nemočno opazujem, dokler se ne izgubi v globini. Raztežaj se zaključi v plošči, opremljeni z riveti. Na varovališču pa spet: »O, bog, pomagaj!« Samo vijaki brez ploščic in matic. Tokrat mi ne preostane nič drugega, kot da uporabim kar najlonske trakove. Luki predstava ni bila preveč všeč, vendar druge izbire ni bilo. Še bolj pa ga skrbi raztežaj, ki ga čaka naslednje jutro.
Pred spanjem so spet na sceni pivo, radio, pogovor in cigareta. Misli mi bežijo v šotor k Mateji, domov k mami, kot že tolikokrat se spomnim očeta, prijateljev ...
18. september
Enajsti raztežaj se začne z zelo tanko počjo, primerno za bakrene glavice, tu in tam za zatič ali kakšnega »bolj slabega« frenda. Luka pleza zbrano, saj bi vsaka napaka pomenila zelo dolg padec. Medtem naju izpod stene kličeta najini prijateljici iz slovenske metropole. Odpravljata se v skrajno desno smer v El Capitanu - East Buttress. Za soplezalce sta si izbrali naše švicarske kolege iz kampa.
Opoldne si na varovališču privoščim kosilo (POWER BAR) in ogrnem jakno, saj je spet začel pihati veter, kot se je dogajalo vsak dan ob tej uri. Po dobrih štirih urah sem že pošteno naveličan visenja, ko mi Luka od zgoraj končno sporoči, naj se pripravim.
Med »čiščenjem« raztežaja vidim, da je imel Luka zares zahtevno delo in tudi nekaj sreče. Med zabijanjem klina se mu je namreč iztaknila bakrena glavica, v kateri je visel. Obvisel je v klinu, ki ga je pravkar zabijal in ga je imel pripetega na pas samo zato, da mu ne bi padel iz rok.
V dvanajstem raztežaju, ki ga kanim preplezati to popoldne, je tista zloglasna expanding luska, za katero vedo vsi, ki so kdaj slišali, da je v El Capitanu smer Aurora. Res je, da je raztežaj ocenjen »le« z A4, vendar plezaš po približno deset metrov visoki luski, ki kot giljotina visi nad varovališčem. Oba sva si precej oddahnila, ko sem bil čeznjo, a je bil raztežaj še vse do konca zelo naporen. V zgornjem delu je bilo treba iz zadnjega riveta v plošči zelo visoko zabiti majhen profilni klin v strehico, pod katero se preči v desno v poč. Ta večer sva utrujena, da kar popadava v posteljo, ki jo sestaviva s pravo ihto. Za nama je najnapornejši dan v steni. Vse kaže, da sva se prezgodaj veselila in nama je smer pokazala svoje zobe, češ: »Tukaj imata!«
19. september
Jutranja prebujanja so iz dneva v dan napornejša, saj zahtevajo vedno daljše razgibavanje prstov, ki so vse bolj potolčeni, krvavi in zatečeni.
Luka mi sredi zadnjega raztežaja, ki nosi oceno A4, sporoči, naj mu po vrvi pošljem rdečega »Camalota« (frenda ameriške izdelave), ki jih imava po zaslugi Marka Lukiča vsega skupaj tri. Ob bežnem pregledu opreme, ki je še ostala pri meni, ugotovim, da nimam nobenega več, kar pomeni, da so že vsi trije zgoraj. Luka mi prav nič ne verjame in je precej nejevoljen. Naj se bolj potrudim in ga najdem. Njegovo zmoto mu dokažem kasneje, ko vse tri Camalote iztaknem iz poči pod tistim mestom, od koder je bil prej vpil.
Štirinajsti raztežaj mi postreže z desetmetrsko prečnico po hudičevih krempeljcih v prav nesramnem vetru. Dvakrat me udari tudi vrv, ki jo prinese od spodaj. Upravičeno sem se bal, da me bo odpihnilo s krempeljci vred. Po petinpetdesetih metrih zaključim raztežaj v smeri Tangerine Trip.
Preostane nama še zadnja noč v steni. Od vrha naju ločita še dva lažja raztežaja. Vse se nama smeji in obenem zmanjka cigaret.
20. september
Kot sva že navajena, je tudi to jutro sončno in izkoristiva ga za poziranje v viseči postelji, ki je videti kot leteča preproga. Preostala raztežaja kar kmalu preplezava in točno opoldne se znajdeva na vrhu El Capitana. Presrečna si čestitava, se slikava, pod nama je cela dolina, Half Dom tam na koncu ... Trenutki, za katere se je vredno potruditi, pa čeprav traja ta trud tudi nekaj dni. Ne znava več hoditi, nimava ravnotežja, saj nama je tovrstno gibanje tuje po dnevih visenja v steni. Sede spijeva še zadnji pivi, ki naju na tej vročini kar malo uspavata. Resnično uživava na vrhu in se stežka prisiliva k pakiranju opreme in sestopu. Z velikimi težavami si oprtava nekaj desetkilogramske »žakle« na hrbet in se odpraviva proti prvemu sidrišču za spust po vrvi. Hitro ga najdeva, sama izvedba spustov pa nama vzame precej časa in energije. Ko stojiva skupaj pred zadnjim spustom in sta z nama tudi raztrgana vreča in raztrgan nahrbtnik, se samo še smejiva. Noro! Tudi z zadnjo težavo opraviva in po prašni poti oddrsava proti dolini.
Na parkirišču spodaj je samo naša »Lumina« (Chevrolet). Iščeva ključe, ko iz gozda priteče Mateja, ki naju je bila na poti zgrešila. Objem, poljub, čestitke ... Fantastični občutki.
Tudi v kampu sva deležna pozornosti, saj nama Silvo Karo in njegova ekipa pripravijo večerjo, ki je hkrati njihova poslovilna. Naslednji dan potujejo domov. Brez pretirane skromnosti priznam, da mi je prijalo, ko naju je Aischan imenoval »Wall heroes« . Hvala, Aischan ...
Aischan Rupp se je smrtno ponesrečil v začetku februarja 1997 v hribih med pripravami za nove podvige v Yosemitih in Patagoniji.
Smer Aurora v El Capitanu sva plezala Armand Polegek - Luka in Boris Lorenčič - Lori. Smer ima oceno VI 5.8 A5. Dolga je približno osemsto metrov. To je bila prva slovenska ponovitev te smeri.
Ekipo plezalnega potovanja po ZDA smo sestavljali: Armand Polegek in Boris Lorenčič, AO APD Kozjak Maribor, ter Mateja Pate in Ana Svetlin, AO Rašica Ljubljana. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
