 |
Ogledov: 5863  |
|
 Kralj kraljeve verige
Dodano: 11.10.2009, Avtor: David Podgorelec
 Zbudili smo se še pred drugo uro. Z Igorjem sva poskušala v puhastih spalnih vrečah akumulirati še nekaj toplote, dokler nama ni Nikec po očetovsko postregel z zajtrkom. |
|
| |
Odhod v ledeno zimsko noč, ki naju bo podhlajala vse tja do sedme ure zjutraj, uspem preložiti še za pet minut na račun poslovilne cigarete, potem pa se z Igorjem, ki tokrat začuda ni protestiral proti Nikovemu in mojemu kajenju, ne spomniva nobenega pametnega izgovora več. Še tesnoben stisk rok, nakar se »Stari« zavleče v topel platneni brlog, kjer bo obdan s puhom blažen pričakal jutranje sonce, midva pa močno zavistna stopiva v zloveščo temo.
V bledi mesečini me spodnji del ledenika spominja na z mladim smrečjem pogozdeno pohorsko jaso, odeto v kristalni plašč prvega snega. Pravljična lepota naju prevzame le za trenutek, saj bo gozd ledenih rogljičev, »penitentesov« ali po naše spokornikov, vse prej kot sprehod. Nerodno vijugava med več metrov visokimi ledenimi noži nepregledne vojske ledenega vladarja. Razveseli naju, če lahko v enem samem naletu prebijeva tri ali štiri obrambne vrste, vendar se le-te nemalokrat zgostijo v prava obzidja z ostro nažaganimi zgornjimi robovi, ki jih v začetku vsakokrat obideva v velikem loku, kasneje pa sva že toliko izurjena (in naveličana), da kakšnega naskočiva kar naravnost. Nadaljnjo izboljšavo v vojskovanju prinese ugotovitev, da so »vojaki« dovolj čvrsto grajeni, da jim lahko hodiva kar po glavah. Skačeva z obzidja na obzidje, s stolpa na stolp, le redko kdaj se znajdeva na tleh. Najina pot je sedaj veliko manj vijugasta, ker se z višine pač dalje vidi, ob tem pa naju spremenjena strategija varuje tudi pred novimi pastmi, ki jih ledeni gozd razkrije v obliki ledeniških razpok. Na srečo naletiva le na tri ali štiri, pa še te so vse po vrsti prav ozke in – kar je najpomembnejše, dobro vidne tudi v slabotnem siju čelnih svetilk.
Ob prvem svitu se gozd spokornikov razgrne. Prikrmariva do izdajalske čistine, kjer naj bi bile največje težave že za nama – vsaj tako sva verjela po včerajšnjem opazovanju tega blodnjaka, vendar sva se grdo zmotila. V globinah pod majavo ledeno skorjo nepreverjene debeline in stabilnosti pritajeno bobnijo deroče ledeniške reke. K sreči se lahko v tej zahrbtni »močvari« vsaj naveževa, kot se za hojo po ledeniku spodobi, kajti vse doslej je raztrgan relief povsem onemogočal rabo vrvi. Po skupno petih urah brezupnega tavanja si oddahneva na čvrstem skalnem otočku v divjem zatrepu, kjer se z vseh strani sklanjajo nad ledenik strme stene.
Lani sva z Alešem isti kos poti prehodila v slabi uri. Nič se nisva prerivala in spotikala skozi gozd penitentesov, saj je bila lanska zima povsem drugačna od letošnje, ko temperature v La Pazu celó ponoči ne padejo pod deset stopinj. Ledenik je bil kot šipa gladka snežna puščava in tudi štiristometrska ledna strmina, ki predstavlja eno ključnih mest normalne smeri na Illampu, naju je zadrževala le kratek čas. Nisva se mogla načuditi, kako se je mogel veliki mojster lednega plezanja Hans Ertl v letu 1951, ko je opravil drugi uspešen vzpon na vrh, samo s tem »smučiščem« boriti cele tri dni. Ponosna gora pa ni prenesla takšne domišljavosti in naju je višje nagradila s primernim plačilom. Aleša je zavrnila gromozanska razpoka sto metrov pod vrhom, sam pa sem po težavah z derezo, ki jim je botrovala malomarnost, z razdraženim gležnjem in stiskajoč zobe od bolečine obrnil še dobrih sto metrov nižje. Tako je bilo tudi najbolj pravično, saj nisva bila prav resna snubca. Kot največja zelenca (ali pa »težka asa«) sva bila do osmih zjutraj poležavala v toplih spalnih vrečah, se nato odpravila v sončno jutro in se še popoldne istega dne kot martinčka grela na skalnih ploščah pred šotorom. Kakšnih posebnih ambicij na Illampu torej v letu 1997 nisva imela, zato sva bila več kot zadovoljna z doseženim in vesela, da nama je velika gora milostno razkazala svoja zgornja nadstropja ter naju tako zlahka spustila iz svojega ledenega objema. Da pa je ne bi prepoceni odnesla, so nama naslednje jutro ušli nosači iz baznega tabora, zato sva morala domišljavca vso kramo sama tovoriti v dolino.
Igorjevo in moje nočno kolovratenje v zatrepu severnega ledenika Illampa ima torej leto dolgo zgodovino. V juliju 1997 sva želela z Alešem Kovačem kronati nekaj uspešnih vzponov v skupini Condoriri še s pristopom na kakšnega bolivijskega šesttisočaka. Izbrala sva si tehnično nezahtevno Ancohumo, 6427 m, najvišjo goro v severnem delu Kraljeve verige, vendar naju je zapiti gorski vodnik Peter, v Sorati živeči Nemec, po nekaj steklenicah piva pregovoril za Illampu. »Če sta zlezla na Condoriri in Pequeño Alpamayo ter opravila še dva prvenstvena vzpona v okolici, sta zrela za Illampu. Slovenci ste nori, zato morata vsekakor na Illampu. To je slovenska gora, Ancohuma pa je sprehod,« naju je podžigal. S »slovensko goro« je ciljal na šest zahtevnih smeri, ki so jih slovenski plezalci potegnili čez divjo tisočmetrsko severozahodno steno. Med njimi je tudi izjemna Alpos, ki sta jo preplezala Duš in Tomaž in bo najbrž še nekaj časa veljala za najtežjo smer v Kraljevi verigi.
Vrli Peter je seveda imel na zalogi že tudi primeren vzpon za novo dvojico »slovenskih norcev« v Sorati – vezni greben med Picom Schulzem in Illampom, ki je bil po njegovih besedah še zadnja nepreplezana »klasika« Illampa. Težko je bilo verjeti, da bi Mesili, Sanchez, Ertl, Dufour in vsi drugi, ki so pol stoletja sistematično obdelovali stene in grebene Illampa, spregledali takšen dragulj, zato naju ni pijančevo pričevanje o devištvu, ki ga je podkrepil z obljubo, da nama bo za uspešen vzpon plačal zaboj piva, prav nič prepričalo. Peter se je stežka sprijaznil s spoznanjem, da se tudi med Slovenci najdemo takšni »manj nori«, kljub vsemu pa naju je opogumil za Pfannovo klasiko, najtežjo normalno smer na katerega izmed bolivijskih šesttisočakov. Illampu je bil prvič osvojen v letu 1928, vzpon močne avstrijske ekipe pod vodstom H. Pfanna pa je trajal več dni. Tudi prvi slovenski andinisti, prav tako sami vrhunski plezalci, ki so leta 1964 opravili tretji pristop na goro, so se smeri lotili v ekspedicijskem stilu in uspeli potem, ko so v ledni strmini namestili fiksne vrvi.
Med najinim »turističnim« poskusom sva imela priložnost, da si od blizu ogledava »Petrov deviški greben«. Osupnili sta me zračnost in eleganca neprekosljive žage skoraj 6000 metrov nad morjem. Zamisel, da bi v enem samem zamahu splezal na oba orjaka in se za nameček še sprehodil med njima po tem nebeškem mostu, me je povsem obnorila, in že leto kasneje se – tokrat z Igorjem – ponovno nahajam v divjem in samotnem zatrepu med mogočnima gorama. A žal so bile v tej nori zimi in predvsem po še bolj norem poletju, ki ni Kraljevi verigi naklonilo niti centimetra snega, želje eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Cilju, ki se nama je že mesece vztrajno izmikal, kajti naš bolivijski zdomec Branč je dan za dnem poročal, da v Boliviji ni snega, sva se dokončno odpovedala predvčerajšnjim ob prihodu v Sorato.
Razgledovanje v zatrepu potrdi pravilnost odločitve. V jugovzhodni steni Schulza naju namesto širokega snežišča zmerne naklonine pozdravlja strah zbujajoč pas previsnih serakov, ki se zgoraj zoži v ozek ledeni trak, medtem ko je greben, ki se vrh »Ertlove« ledene stene prislanja h gmoti Illampa, povsem kopen. Podobne klavrne razmere sva lahko včeraj zgrožena opazovala že v severnih stenah Illampa in Pica del Norte, torej nama le »Pfann« ponovno daje nekaj upanja za uspeh. Vendar ni štiristometrska ledna vesina prav nič podobna lanskemu »širokemu smučišču«, ampak so jo vse tja do grebena naselili spokorniki. Illampu mi očitno še vedno ni odpustil lanskega podcenjevanja in se je odločil, da nama bo tokrat postregel z vsem tistim, kar mu je prineslo sloves najtežjega bolivijskega šesttisočaka. Najbrž je mojster Ertl pred pol stoletja naletel na podobne brezupne razmere.
Pobočje je spodaj po vsej širini prerezano z dvajset metrov visokim pasom serakov. Ozek prehod najdeva le povsem na desni, kjer se vesina stika z navpičnim skalnatim stebrom. Tukaj se h gmoti Illampa pripenja greben proti Picu Schulzu. Igor zapleza v strm kamin, urezan med rebrom ledenega »radiatorja« in rdečimi pečinami stebra. Umazan sneg v dnu kamina in velike množine skalnega drobirja pod steno naju opozarjajo, da bo potem, ko bo zgornja nadstropja pobočja ogrelo sonce, tukaj živahno kot na bojišču. Hud mraz, značilen spremljevalec jasnih zimskih noči in juter, ki sva ga preklinjala spodaj na ledeniku, sedaj na vsem lepem postane najin zaveznik, saj bo še vsaj za nekaj minut zadržal morilsko kamnito kanonado.
Naklonina je precejšnja, vendar razčlenjena skala in pomrzel sneg najvišje kakovosti ponujata odlične možnosti za nameščanje vmesnega varovanja. A za najino varnost je v teh trenutkih pomembna predvsem hitrost. Čimprej morava oba iz te smrtonosne pasti. Na srečo kakovost snega in ledu precej znižata tehnično zahtevnost vzpona, zato Igor bolj zaradi lepšega namesti v tridesetih metrih, preden zapusti nevaren žleb, enega samega metulja. Nad navpičnim vznožjem, ko obpleza že omenjeni pas serakov, končno zavije v levo v varno ledno pobočje in si uredi udobno varovališče v zložnem hodniku med dvema vzporednima, levo navzgor usmerjenima zboroma spokornikov. Še pravočasno sem za njim.
Sledi najbolj nenavadna plezarija mojega življenja. Prečiva na stotine spokornikov, ki tukaj v strmini spominjajo na pakleniške žlebiče, popularne »radiatorje«. Led je povečini krhek, tako da udarec s cepinom zdrobi celotno rebro radiatorja, ponekod pa tako trd, da se cepin kar odbije od njega. Zaradi te dvoličnosti podlage in seveda tudi zaradi redkejšega zraka na višini 5700 metrov napredujeva precej počasi, čeprav plezava sočasno, navezana na krajšo razdaljo, in nameščava vmesno varovanje le pred najbolj kritičnimi odseki ter neposredno po le-teh. Kmalu ugotovim, da predstavljajo rebra ledenih radiatorjev po zgledu tistih apnenčastih, pakleniških, odlične oprimke. Cepina obesim za pas in mučno »pikanje« v led vseh mogočih kakovosti in naklonin se v trenutku spremeni v očarljivo »skalno« trojko. Igorju na sprednjem koncu vrvi rajši zamolčim svoje akrobacije, ker se bojim, da ne bo zaupal »norcu na štriku« in bo spričo nekoliko lažjih raztežajev pod sedlom protestno pospravil vrv v moj nahrbtnik. Sicer pa tudi njegova inovativnost ne počiva. Kot novopečeni doktor strojništva spretno vgrajuje svoje poznavanje fizike v vse bolj domiselne načine varovanja. Potem, ko v eno izmed snežnih sabelj, na katere občasno naletiva, ko doseževa običajno smer, v očitnem pomanjkanju opreme obesi miniaturno prižemo, moja od višine zamegljena domišljija povsem zataji. Dragocenega kosa opreme ne prepoznam v tej nenavadni funkciji. Prekvalificiram ga v doma narejeni izdelek kakšnega bolivijskega vodnika in ga seveda, kot se za visoko osveščenega ponavljalca smeri spodobi, pustim v steni. Igor na sedlu pobesni, vendar bi bilo vračanje preveč zamudno. Preostane nama bled žarek upanja, da bova »žimarčka« našla med sestopom.
Na sedlu 5950 metrov nad morjem se še zadnjič izdatno naužijeva sonca, preden se podava v senčen južni bok grebena. Novi razgledi za kratek čas razbijejo monotonijo vzpona. V zatrepu in v ledni steni nisva videla dlje kot do grozljivih golih sten Pica Schulza in veznega grebena, nad katerima so se šele blizu sedla v daljavi zarisali obrisi Cordillere de Apolobamba, zato pa je razgled proti jugu brezmejen. Celotna Kraljeva veriga leži pred nama. V bližini lahko opazujeva ledena prostranstva Ancohume, bolj levo pa izluščiva iz morja nekaj sto pettisočakov in ducata šesttisočakov dvojčka Chearoco in Chachacomani ter še višje na obzorju Condoriri in Huayno Potosi. Na desni se Cordillera Real naglo zaključi v obsežni ravnini Altiplana, na kateri se v opoldanskem soncu prav blizu blešči veliko jezero Titicaca.
Po suhem poletju postreže senčno pobočje z idealnimi snežnimi razmerami. Ko sem lani v tej strmini obrnil, se nama je z Alešem ugrezalo do kolen. Očitno sem letos premočno vztrajal pri »Petrovem grebenu«, saj bi nama kakšna južna klasika, ki jih v Cordilleri Real ne manjka, ponudila precej več užitkov in zagotovo tudi precej več možnosti za uspeh. Na poti sva že skoraj dvanajst ur, vrh pa je še daleč. Čeprav sem prepričan, da bo razpoka, ki je lani ustavila Aleša, letos v še bolj obupnem stanju, vztrajava naprej. Nenazadnje nama gre za osebna višinska rekorda, pa tudi vodniške naveze praviloma obračajo na robu razpoke, torej približno sto metrov pod vrhom.
Končno doseževa širok zložen greben, ki se stopničasto vzpenja proti vrhu. Mrzel veter povsem izniči blagodejno delovanje sončnih žarkov, z amazonske strani pa nama divjajo nasproti značilne popoldanske megle. Spretno se pregoljufava mimo nemogoče tvorbe, seraka, opasti in razpoke v enem, in že je pred nama strm koničast pomol, ki ga sto metrov višje zaključuje zlovešči temnejši rob. Skozi globok, slabo predelan sneg počasi grebeva navzgor, dokler Igor ne doseže konice in potrdi zle slutnje: »Naprej ne bo šlo.« Utrujen se sesedem v sneg, medtem ko Igor še kar naprej raziskuje, ali se ne bi dalo kje pregoljufati preko. Zberem zadnje moči in tudi sam zlezem na rob nekaj metrov levo in nižje od prijatelja. Zdi se mi, da bi lahko v ogromno luknjo pospravil cel nebotičnik. Ves dan bova porabila, če želiva preko in potem še nazaj, vrh 6368 metrov visokega Illampa pa je le nekaj deset metrov oddaljen. Višinomer kaže skoraj 6300 metrov nad morjem, ura pa tri popoldne. Obrneva.
S sedla navzgor sva potrebovala več kot tri ure, za sestop pa le slabe pol ure. Odločiva se, da bova čez »Ertlovo« ledno steno sestopila kar naravnost navzdol v območju normalne smeri in ne v smeri najinega diagonalnega vzpona. S tem se dokončno odpoveva »pozabljene« prižemice, zato pa vsakih trideset metrov naletiva na sidrišča za spust po vrvi. V spodnjem, bolj strmem delu stene postaja plezanje navzdol vse bolj tvegano in zamudno, zato z mešanimi občutki sprejmeva ponujeno tehniko. Snežne sablje so le položene v vodoravne žlebove med zmehčanimi spokorniki, ki so se ves dan nastavljali tropskemu soncu. Prvo še poskusiva postaviti pokonci in jo pošteno zabiti v sneg, a je le-ta tako mehak, da sablja kar pade skozenj. Očitno so že najini predhodniki dojeli, da na šolski način ne bo šlo, vendar njihovi inovaciji ne zaupava preveč. Sablje pokrivava s snegom, ki ga marljivo poteptava, nakar drugi še dodatno varuje prvega med spuščanjem. Spodnji (običajno sem to jaz) fiksira vrv v naslednje sidrišče, sestop zgornjega (Igorja) pa je nato seveda bolj plezanje kot pa spust po vrvi. Že v trdi temi doseževa ledenik. Popijeva zadnje požirke ledene pijače, vriskava in se trepljava po ramenih. Prižgem si slavnostno cigareto. Morda sva prav s prezgodnjim praznovanjem ujezila goro, ki noče in noče spustiti najine vrvi. Zataknila se je prav v zadnjem sidrišču. Najrajši bi jo kar pustila v steni in se zjutraj vrnila ponjo, vendar naju spomin na jutranje blodenje po ledeniku odvrne od mamljive misli. Še nekaj časa bo treba počakati na razkošno zavetje šotorov, toplo udobje spalnih vreč in dobrote Nikove kuhinje. Ker mi je žal cigarete (na turo sem vzel le tri ali štiri), se mora seveda Igor spopasti z vznožnim serakom. Mojstrsko ga obvlada, a nama manever kljub temu pobere skoraj celo uro.
Če bi nama kdo tam na ledeniku pod steno rekel, da bova do višinskega tabora potrebovala še skoraj sedem ur, bi ga gotovo označila za norca. A žal ni v bližini nikogar, ki bi naju s takšnim »neumnim« svarilom obvaroval pred še bolj strašno neumnostjo, ki jo zagrešiva takoj, ko spraviva vrv v nahrbtnik. Ne ljubi se nama vzpenjati pod kamin, kjer sva zjutraj vstopila v steno, in tavati po valovitem gozdu spokornikov pod stenami Pica Schulza, ampak zdirjava kar po ledeniku navzdol naravnost v smeri višinskega tabora. Razpoloženje je vse bolj prešerno, saj v nekaj minutah premagava pol zračne razdalje, za katero sva zjutraj potrebovala celih pet ur. Kar predobro nama gre, zato že v naslednjem trenutku zazija pred nama grozljivo črno brezno. Ledenik se nagiba v desno in tam najdeva enostaven prehod na drugo stran. Čez nekaj minut se scenarij ponovi in potem še enkrat in še mnogokrat. Razpoke naju vztrajno potiskajo v desno, proč od želenega cilja. Ledenik je veliko ledeno mesto z ledenimi hišami, ulicami in trgi. Razpoke so vse širše, prave avenije, tako da se preskakovanje s strehe na streho ne obnese več. Vse pogosteje se znajdeva na ulici. Gotovo naju od tabora loči manj kot dvesto metrov, ko obstojiva na robu, s katerega ne vidiva dna, nasprotni breg pa je oddaljen vsaj deset metrov. Tudi spust po vrvi bi bil tvegan, saj je precej verjetno, da bi bila vrv prekratka. Poleg tega bi lahko bila namišljena avenija tudi reka. Ne preostane nama drugega, kot da se vrneva po isti poti.
V območju zgornjih razpok najdeva prefinjen prehod v desno, severno stran ledenika. Ponovno vriskava, ko naju sprejmejo osovraženi spokorniki. Kmalu prepoznava posamezne prehode in nedolgo za tem že pospravljava dereze na moreni. Vendar mine še kar nekaj časa, preden najdeva šotorčka, skrita v zavetrju velikih balvanov. Niko bi kar kuhal in kuhal, a si nočni prikazni želita predvsem pijače, mandarin in spanja.
Alpinista Igor Drstvenšek in David Podgorelec ter slikar Niko Ribič so bili v juniju in juliju 1998 na žepni odpravi APD Kozjak Maribor »Cordillera Real 98« v Boliviji. Odprava je bila spričo slabih snežnih razmer neuspešna, saj je Igorju in Davidu v celoti uspel le aklimatizacijski pristop na Cerro Charkini, cca. 5150 m. Dan kasneje, 4. julija, sta se po normalni smeri odpravila na Huayna Potosi, 6088 m (F, 30-40°), kjer sta 5. julija obrnila na višini 5900 m zaradi Igorjevih zdravstvenih težav. Med 12. in 14. julijem so se mudili še pod najtežjim bolivijskim šesttisočakom Illampom, 6368 m, kjer sta Drstvenšek in Podgorelec 13. julija odnehala cca. 100 metrov pod vrhom. Njun vzpon v normalni smeri (AD+, 55°) je ustavila široka in globoka razpoka na grebenu, kjer tudi sicer obrača večina navez. V neznosnih razmerah sta za 1000 m vzpona in sestopa potrebovala kar 23 ur. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
