Chesnytza Drytooling Competition 2004

Slovenski pokal v lednem plezanju se je pričel, v Češnjici na Gorenjskem.

Letošnji ledni pokal se je začel čisto neledno. Plezanje po skali, v na novo ustanovljenem domačem plezališču, ogrevalna cona med borovnicami, pa plezanje nekaterih v majici s kratkimi rokavi. Drytooling, suho orodjarjenje ali skalocepinjenje. Zabava za peščico plezalcev željnih gibanja po drugače za plezanje skoraj nemogočih skalah in razčlembah. Kaj nam te je, da gremo praskat s cepini in derezami po skali?!

Začele smo ženske. K sreči je Nastja prepričala svojo sestro Anjo, da je tudi ona tekmovala, pa čeprav je bil zanjo to prvi drytooling v skali. No saj smo vse do sedaj drytoolale le nekajkrat. Tako se nas je v ženski konkurenci nabralo vsaj pet. Niso nam privoščili segrevanja in spoznavanja konfiguracije skale. Nastja, Nemka Francisca in jaz smo do vrha zlezle obe open smeri. Anja in Jasna pa sta prifajtali malo pod vrh ta druge. Odlično za začetek! Finta vsega skupaj pa je bila, da so smeri in skala izgledale prav nemogoče oz. nisi najbolj vedel kaj bi sploh pričakoval od plezanja. Smeri in plezanje samo se je izkazalo in kasneje še večkrat potrdilo za res ODLIČNO!

Takoj so s plezanjem pričeli fantje. Smeri v prvem krogu so se v obeh kategorijah plezale z varovanjem od zgoraj. Fantje so imeli za začetek zelo dooolgo smer, saj so plezali gor, nato dol in spet gor. Njihova prva smer je bila kasneje finalna za punce, a žal speljana le gor in dol. Najprej si se mogel zbasati čez prvi buhtel, ki je postregel s par dolgimi gibi, nato si po lepih razčlembah nadaljeval vse do vrha, kjer je bilo obvezno haklanje korenine in vpenjanje dveh kompletov, sledilo je plezanje navzdol in prečka, ter ponovno navzgor, do vrha. Kar devet fantov je zlezlo do vrha in tako je bilo takoj jasno, da vodi pot v finale le preko vrha. Ženski finale je bil prav zanimiv. Spet nisem vedela kaj naj pričakujem od smeri, ter ali bom sploh prišla čez prvi buhtel. Nemki je prvi uspelo zlesti gor in dol, potem pa je prilezla na polico, rekla, da mora malo počivat, v tem pa je zdrsnila in obvisela v zraku. Sodniki so konec smeri nato premaknili na polico. Za njo sem bila jaz. Uspel mi je zame precej dolg gib na začetku, nato sem zlezla do vrha, pa navzdol do police in bila na koncu precej navita kita, ker se nisem dobro segrela. Škoda, da nam niso dali za finale celotne moške smeri, kjer bi se lepo videlo, kdaj bi katero zares pobralo. Nastja je pod vrhom, kjer je bil detajl nekaj zamrčkala in obvisela v zraku. Škoda. Tako sva bili s Francisco precej skupaj in sodniki so odločili, da obe plezava v superfinalu in to v moški finalni smeri. Super sem si mislila, bom lahko še vsaj malo plezala. A ko so nama povedali, da bova plezali naprej, sva se samo nejeverno spogledali. Pa saj tega s cepini še nikoli nisva počeli. O mamamia. Naenkrat mi ni bilo več jasno ali bom lahko sploh kam prikrampala.

Moški finale pa je bil super zanimiv. Kolikor plezalcev, toliko kombinacij čez štirimetrsko streho. Neverjetna predstava, sploh od Anžeta, ki kar ni mogel ustaviti svojega od pira razvezanega jezička. Vrh in hitrost sta odločala o najboljšem in oba pogoja je najbolje izvedel Aljaž. Nato sva sledile midve s Francisco. Gledalci, fotoaparati, streha, cepini, dereze in knedl v mojem želodcu. Kak te naj tu čez pridem?! Začne Francisca, super ji gre, zleze prvi položnejši del in se z ostrogo dobro zatakne za razčlembe v stropu. Sredi strehe ji odnese en cepin, vrže jo od stene. Njen drugi cepin, ki je ostal v razčlembi, usliši klic gravitacije in spektakularno pade med sodnike in gledalce. Uf. Nato sem na vrsti jaz. Sploh mi ni bilo jasno, kako bi naj izvedla prvi gib, ki je bil zame res zelo dolg. Probleme so mi delale tudi noge, saj je bila v začetnem previsu na voljo le ena luknjica zanje. Ko začnem le steče. Sprva še slišim glasove okoli sebe, potem pa niti tega več ne. Po glavi mi roji le vprašanje, kako bom prišla čez streho, če še ostrog nimam. Ko pridem čez prvi del, pogledam ven proti koncu strehe. Vem, da sem nekaj zamrmrala, ker mi res ni bilo jasno kakšno tehniko naj uberem. Pol pa je bilo treba iti. Premaknem Klemenove super nove BD cepine, ki mi jih je posodil in cepina kar držita. Odlično. Postanem bolj pogumna. Noge že silijo v zrak, polica se konča in nekaj se moram spomnit. Horuk in noge gor, naredim štirko. Stvar deluje. Premaknem cepin, premaknem noge na drugo roko in spet cepin in noge, … Pridem dlje kot Francisca, groza me je vpet, ker z vso težo visim na eni roki. Še malo, še malo, cepin drži, …plijunk,… cepin ne drži več. Sem že v zraku. En cepin držim v roki, drugi pa ostane v razčlembi in odleti proti tlom nekaj trenutkov kasneje. Madonca. To pa je bilo nekaj. Še trenutek sem v neki drugi fazi. Koliko štirk sem naredila! Ja, super! Celo zmagala sem!

Čez par ur premlevam kako bi lahko zlezla čez streho, kako bi vpela, kam bi zataknila cepin, kako bi zlezla vse do vrha. Ja, lepe sanje…a nikoli ne veš.
Zakaj drytooling?! Ne veš dokler ne poskusiš tudi sam. Je precej nova droga plezanja, draga zabava, pa še nevarna za povrh vsega. A užitek v gibanju tudi v tej panogi ostaja, pa čeprav cepini včasih škrtajo in čeprav se mi vse skupaj še vedno zdi neke vrste zloraba skale.

Sestavek je za spletne strani APD Kozjak MB spisala Tanja Grmovšek, 1. decembra 2004.

Hkrati Vas tudi vabim na OTVORITEV naše nove stenocepilnice, stene za osvajanje drytooling veščin, stene za hitro pot v bolnico, stene za nabiranje maksimalne vzdržljivosti, stene za...
Otvoritev stene bo v četrtek, 9. decembra 2004
Pričetek skromne otvoritve bo po sestanku, ob 20.30 na ferajnu. Slike o nastajanju stene in Chouka Movie o drytoolanju bo na ferajnu, nato pa premik na stenco. Uradno odprtje, kateri bo sledila demonstracija plezanja na novi stenci in možnost, da se preiskusite tudi vi! VLJUDNO VABLJENI!