Izjemen vzpon Lindiča in Grmovška v Triglavu

Prva ponovitev legendarne Knezove smeri Korenina v Triglavu in to celo v enem dnevu! 1000-metrsko pošast v ne najboljši skali in kompleksno morda celo najtežjo v triglavski steni z oceno VIII+/VII sta štajerska mojstra hitro (19 ur) prosto preplezala kljub nestanovitnemu vremenu s plohami in to v prvem poskusu!!!

Luka Lindič je za Friko.si takole opisal dogajanje v minulo soboto (6. 7. 2013): »Z Andrejem Grmovškom sva se v smer podala zgodaj zjutraj v soboto z namenom, da smer preplezava v enem dnevu. Že po dveh raztežajih sva ob pogledu navzgor opazila, da čez del smeri teče slap, ki ga od daleč ni bilo videti. Začela sva zelo dvomiti o najinih možnostih uspeha. Kljub vsemu sva se odločila, da je vredno vsaj poizkusiti in bilo je vredno. Izjemen prehod pod in čez streho naju je namreč prav zvito pripeljal mimo slapu in mokre skale. Z nekaj lažjega plezanja sva dosegla srednji del, ki je postregel s precej strmim in atletskim plezanjem preko streh. V tem delu naju je zmotila prva ploha, ki sva jo uspešno prevedrila pod previsom. Sledilo je iskanje prehoda do zgornjega dela smeri in ponovna vedritev v votlini. Zgornji in najtežji del je bil videti grozno. Ne vem, zakaj točno sva se odločila, da nadaljujeva. Andrej je zagrizel v najtežji raztežaj in ga kljub res gnili skali uspešno preplezal. Za nagrado pa je dobil viseče varovališče sredi malega slapu, ki ga je do takrat, da sem za njim priplezal jaz popolnoma premočil. Hitro se je odpravil v naslednji raztežaj, ki je bil prav tako gnil. Vsa premočena sva se spraševala, če res morava to početi. Nadaljevanje je bilo sicer lažje, a ob stalnem rosenju in gosti megli popolnoma premočeno. Zadnji raztežaj smeri sva obvozila po Prusik-Szalayevi smeri. Sam sem v dolini precej hrabro odmeril oblačila in se posledično proti vrhu v vetru tresel kot šiba na vodi. Ob polnoči sva po dobrih devetnajstih urah plezanja izplezala na težko pričakovan rob stene. Na bivak raje nisva pomislila, čeprav je že kar dišalo po njem. Med sestopanjem v gosti megli sva presenečena »trčila« ob kočo na Doliču in nato preko Luknje sestopila nazaj do bivaka po Luknjo, ki sva ga dosegla ob štirih zjutraj. Dobrih štiriindvajset ur po tem, ko sva ga zapustila. Še en poln dan, ki te izžame.«

Spomnimo samo še o nastanku te smeri. Leta 1981 jo je Franček Knez z Lidijo Painkiher prvenstveno preplezal do Čopovega stebra (IV-V, A0, Frančkova ocena) po katerem sta izstopila. Dobrih deset let kasneje (1992) je spet vstopil vanjo z Danijem Tičem, jo prosto (VII+) preplezal do Čopa, kjer sta bivakirala, nato pa sta naslednji dan nadaljevala (Franček seveda prosto, VIII+) po poklini čez črne previsne plošče desno od Čopovega stebra. Kljub nekaj poskusom smer ni doživela ponovitve do prejšnje sobote.

Vir in fotografija: Luka Lindič