Ladakh, 2001

Ladakh je čudovita, gorska, puščavska, divja pokrajina v tibetanskem višavju za velikim himalajskim grebenom. Zahodno meji na Kašmir in Pakistan, na vzhodu pa na kitajski Tibet in Karakorum. Večina prebivalstva so budisti, zato Ladakh, ne le zaradi geografske lege, velikokrat imenujejo Mali Tibet. Vasice ždijo na strmih pobočjih v zelenih oazah, na vrhovih hribov, pa kot utrdbe, domujejo gompe - budistični samostani.

Podnebje je precej ostro: zime so dolge in mrzle tudi do -30oC, gorske prelaze zamete sneg in so več mesecev neprehodni. Poletje (julij, avgust) je kratko, vroče in tako rekoč brez padavin. V tem času smo med ostalo množico turistov in popotnikov, ti se umaknejo tja pred vlago monsuna, obiskali Ladak tudi mi trije - eni redkih s plezalskimi željami.
Cepljenje proti tetanusu ali hepatitisu sicer ni obvezno, je pa obvezen glavobol in slabost takoj po pristanku letala v glavnem mestu Leh, ki leži 3500m nad morjem, z treh strani pa ga obdajajo 500 m višji vrhovi. Naše letalo je v prvem poskusu poletelo nazaj v Delhi in pristalo šele naslednji dan, saj tudi najboljšim pilotom velikokrat ne uspe pristati, če ni vidljivost popolna.
Za vrhove višje od 6000 m IMF zahteva spremstvo zveznega oficirja. V Delhiju se nam je pridružil helikopterski pilot Sanjaja. Bil nam je resnično v veliko pomoč: pri organizacij transporta, ponijev, nosačev, nabavi hrane, v baznem taboru nam je celo skuhal kakšno večerjo. Najeli smo ga za Stok Kangri , po njegovem priporočilu pa smo se plezali še na Kang Yatze 6400m.

Izhodišče za Stok Kangri 6121 m visok vrh je le dve uri vožnje iz Leha. Opremo do baznega tabora visoko 4860 m sta nam pomagala znosila dva ponija v samo osmih urah. Še preden smo uspeli postaviti šotora, mi je obrnilo želodec v glavi pa sem slišal vse zvoke rave partyja. Jasno! Ni dovolj prežurirat štiri dni v mestu sicer 3500m visoko, nato pa prehoditi 1400m višinske razlike po čudoviti pokrajini, kje umetnost erozije ne pozna meja in kjer narava oblikuje nenavadno čudovite oblike.
Naslednji dan smo počivali, si ogledovali steno, pridno papali (kdor je le mogel), opravili smo kratek sprehod pod steno in izbrali linijo smer, v levem delu SV stene.
Aspirini so nama z Acom krajšajo noč, sicer pa smo tako ali tako ob treh krenili pod steno.
Vstopili smo na ledeniku (5200 m), po štirih urah smo preplezali 600 m više in dosegli pot normalnega pristopa. Sledil je nezahtevni pristop na vrh uro in pol. Ker smo bili dovolj zgodnji, so bile plezalne razmera solidne. Na vstopu smo gazili do gležnjev, v najstrmejšem delu stene je bil sneg pomrznjen in smo hitro napredovali, v vršnjem delu pa se je snežna odeja predirala nad kolena.
Vreme je bilo pa nenormalno vroče (skoraj za do pasa goli), sicer pa bi nas sonce še bolj opeklo.
Sestop po normalni smeri je bil zelo enostaven, vendar nas je višina iz sekunde v sekunde opominjala kje smo. Velika sreča je bila, da smo se lahko dobršni del sestopa odpeljali po riti.
O preplezani smeri nismo našli nobenih informacij, smer smo ocenili 50o/30-40 o.

Vrnitve v Leh in užitke civilizacije se nismo predolgo veselil, saj smo že po petih dnevih počitka nakupili hrano in priskrbeli nosače za tridnevni treking pod 6400 m visok Kang Yatze. Agencije so nam na vsak način želele "prodati": kuharja s pomočnikom, vodnika, cel kup ˝nujno potrebne˝ opreme, vodnika konj in najmanj 6 ponijev. Skrajno težko smo dobili nosače Nepalce, ti pa so bili poglavje zase. Da ne bi imeli preveč tovora, se nikakor nismo morali določiti vzeti 0.5 ali 0.75 l petroleja za kuho. Naših 5 nosačev ga je imelo 25 l in ko so pokvarili vse štiri gorilnike vključno z našim, so nam pekli roti (kruh) na jakovih iztrebkih (tudi drek je včasih prav pride). Količina hrane in velikost šotora je bila seveda sorazmerna količini goriva.
Bazo smo postavili na višini 5200 m. Po dnevu počitka smo začeli plezati na ledeniku, ki se je 200 m strmo dvigoval proti zaobljenemu grebenu. Zelo, lepo ledno plezanje: stalna naklonina 60 o, pomrznjen, trd sneg, v katerega so zdrsnile dereze in cepina kar same brez najmanjšega napora. Plezali smo nenavezani in smo zelo hitro napredovali. Pot med starimi seraki smo varno prešli do strmejše stopnje, tam se je začelo gaženje tudi do pasu. Vrh smo že slutili, ura je bila poldne, prečkati je bilo potrebno le ledeniško razpoko in po položnem svetu 200 m do vrha. Cepina ni bilo možno dovolj dobro zasaditi v gnil in mehek sneg, ter le prestopiti na drugo stran zevi, kateri globine ni bilo videti konca.
Pojavila se je dilema ali bomo morali tik pod vrhom, v prečudovitem, sončnem vremenu in dovolj zgodnaj, obrniti in sestopit. Edina možnost je bila zaobiti razpoko po levi strani in poskusiti preplezati ledeno 60o strmo pobočje. Za finale pa je po dveh rastežajih sneg postal spet gnil in smo do vrha dobesedno priplavali do pasu v snegu. Kapo dol Acu.
Juhuhu! Vrh Kang Yatze 6400 m. Splačalo se je! Daleč naokoli čisto nobenega le Aco, Andrija, Pero in Vi, ki vas imamo radi.
Dober del poti smo sestopili po preplezani smeri in po petih urah prispeli v bazni tabor.

Deset dni smo se potepali tudi po dolini reke Zanskar, ampak……. to je pa že druga, napeta zgodba.

Člani odprave AO Kozjak:
Aleksander Dušej
Andrej Jeler
Peter Ferk