Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Fotogalerije > Alpinistični odsek OSTALE FOTOGALERIJE
Ogledov: 242      

 Dolomiti v septembru 2021

Avtor: Jernej Ženko, 12.09.2021

Skupina Pala, Dolomiti, Italija

7. 9. 2021 - 12. 9. 2021

Pravijo, da prvih ne pozabiš nikoli. Minilo je le nekaj dni pa vendarle slutim, da so se vtisi mojega prvega plezanja v Dolomitih trajno naselili v meni. Kako se ne bi. Vrtoglavi stolpiči strme kompaktne skale, ki prebadajo jesenske meglice nad dolinami, te opomnijo, kako kratek čas nam je odmerjen. Dolinskemu ritmu smo iztrgali teden dni časa in počutim se kot otrok v veliki trgovini s sladkarijami in prevelikim bankovcem v žepu.

Le kje naj začnemo in ali nam bo uspelo okusiti vse barve in oblike, ki se ponujajo? Vreme naslednjega dne združi vse prisotne naveze, da naskočimo isto gmoto v grebenu, ki se vije dlje, kot oblaki ponujajo pogledu. Vse prehitro smo na vrhu in nazaj v našem taboru, kjer ob soju čelnih svetilk prebiramo plezalne vodničke. Prelistali smo jih že tolikokrat, kot da bi hoteli, da nam sami kaj prišepnejo. Naslednji dan še v mraku stopamo čez travnike pod steno. Vidimo samo rob nekje visoko nad nami. Sonce le potrdi, da je do vrha res še daleč. Iskanje vstopa in prehodov, ki bi vsaj približno odražali težavnost opisano v knjigah, nam pobere kar nekaj zagnanosti in, ko končno najdemo »tisti« kamin, so sence v dolini že veliko krajše kot ob vstopu. Prepozni smo. Sestopimo in vsak ponudi kar nekaj tistih: »mogli bi, če bi, zakaj,…«, vendar časa ne bomo dobili nazaj. Vnema se na trdnih tleh hitro vrne in tako pustimo vso opremo pod steno, da nas počaka do naslednjega dne.

Vrnemo se v naš tabor, kjer srečamo navezo, ki je danes strmino namesto s plezalkami premagovala s kolesi. Tako torej izgleda dan počitka tukaj. V takem okolju pod 1000 m višinske razlike pač ne gre. Leno se nastavljamo popoldanskemu soncu, ko gorilniki že pridno pripravljajo obrok. Ali gre za kosilo ali za večerjo ne vem, niti mi ni mar. Večer teče podobno kot prejšnji, le da nas je manj za mizo. V polnem mraku zazvoni telefon in izvemo, da so prijatelji preplezali steno, ki so si jo delno prisvojili četudi le za en dan… in del noči. Zaželimo jim srečo pri sestopu, ki je bil dokaj tehničen in zahteven, ter se počasi zabubimo vsak v svojo spalno vrečo, da misli odjadrajo proti jutrišnjim vrhovom in dogodivščinam.

Budilka zvoni v popolnem mraku. Ne obiramo se in lahki smo pod našo steno še bolj zgodaj. Opremimo se in že plezamo. Nekaj malega iskanja v prvih raztežajih nas pripelje do kamina, za katerega se odločimo, da ta je pa res tisti ta pravi. Tisti s slik. Ko v kaminu najdemo star klin, dvomi izginejo. Zanimiva je življenjska pot nekaterih klinov. Na začetku so bili mogoče zabiti, da so ponujali oporo in omogočili napredovanje. Kasneje so služili le varovanju, sedaj pa ta naš rjavi kos zvite kovine, ki je odslužil prvotnemu namenu, nudi moralno oporo. Prav smo! Za spodnji del stene do sem v to nisem prepričan. Smer je od tukaj naprej zelo logična in naravna in kaj hitro smo na veliki polici, ki prereže steno nekje na polovici. Zadovoljni z napredkom in razgledom nadaljujemo. Čakajo nas strme plošče polne zdravih oprimkov visoko nad dolino. Čisto razvajanje! Komaj splezamo iz sence na sončno stran gore, že dvomljivo pogledujemo v nebo nad nami. Temni oblaki prihajajo čez steno nad nas. Nismo se še zedinil zakaj dežja v bistvu danes ne bo, ko nam narava pokaže, da ima svoje načrte. Do vrha je veliko bližje kot dol, tako da nam ne preostane drugega, kot da se preizkusimo še v neke vrste obratnem »kanjoningu«. Po zajedi, ki jo plezamo, tečejo potočki in padajo slapički, ki nas dodobra premočijo. Dež odneha toliko, da še ujamemo sončni zahod. Do vrha ni več daleč. Mokri nadaljujemo, da bi še pred mrakom dosegli vrh stene, kar nam naposled skoraj uspe. Le še lahka hoja po grebenu nas loči do planinske poti. Splezali smo!

Obvestimo prijatelje v dolini, a se še ne odpravimo k njim. Na vrh še bo treba! Če smo pretrpeli vse to, ni vrag, da ne bomo stali na vrhu. Pa še segreli se bomo s hojo navkreber. Na vrhu tokrat pogledujemo gor, čeprav je dolina globoko pod nami. V trdi temi je lepši razgled na jasno zvezdnato nebo, kot pa na nekaj luči pod nami. Srečni si čestitamo in se počasi odpravimo v dolino. Naslednji dan se prebudim v svetlobo. Nekaj novega na tem izletu. V kampu kar mrgoli od raznih aktivnosti, kakšno nasprotje prejšnjim dnem. Sami smo ostali nekje v nižji prestavi in razen kuhanja kave in sušenje opreme na soncu ne poprimemo za druga opravila. Danes je žal dan odhoda, za nas pa tudi dan počitka. Izvemo, da so naši prijatelji izkoristili še zadnje ure izleta in že pridno plezajo. Bravo. Ura, ki nam jo je prijazna skrbnica obkrožila na brošuri ob prihodu, se bliža in potrebno se bo posloviti od teh lepih hribov. Za zdaj. Se vidimo kmalu.


Drugi raztežaj smeri Timillero / Secco (na sliki naveza Rutar - Živkovič - Ženko), Foto: Drago Tutek

Točka, kjer se smeri Timillero / Secco in Timillero / Thomas združita (Urška Živkovič pleza čez IV+ detajl), Foto: Jernej Ženko

Dve navezi na vrhu Punta della Disperazione, Foto: Jernej Ženko

Obvezna analiza na sestopu in pogled proti smeri (stena Punte della Disperazione) ali štirje gamsi v dolomitski idili, Foto: Urška Živkovič
 

Maja Podbojec in Dejan Janžekovič v smeri Zonta, Foto: Drago Tutek

Urška Živkovič v smeri Via Langes, Foto: Luka Rutar

Luka Rutar v prečki čez plošče v zgornjem delu smeri Via Langes, Foto: Urška Živkovič

Selfi na stojišču v smeri Via Langes, Foto: Jernej Ženko
 

Dejan Janžekovič v smeri Via Dolce Attesa, Foto: Drago Tutek

Drago Tutek v smeri Via Dolce Attesa, Foto: Dejan Janžekovič
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji