Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Fotogalerije > Alpinistični odsek OSTALE FOTOGALERIJE
Ogledov: 215      

 Prvonovembrska Paklenica 2021

01.11.2021

Paklenica, Hrvaška

28. 10. 2021 - 1. 11. 2021

Glej, koliko je že ura! In spet je tukaj ponedeljek! Joj, november je že! Da nekatere resnično preganja čas, pojejo ptički že kar nekaj let. Kako je bilo lepo, ko so še peli o čuku in sovi. Tako lep par sta bila. Pride pa tisti poseben čas, ki se ga veseliš. Čas, ko temperature rečejo: »Paklenica fant. Podvizaj se!«

Odprem oči in se zazrem skozi okno avtomobila. Nikakor ne morem ugotoviti, kje se nahajamo. Vreme je turobno, megleno, hladno, mokro. Nikakor ne odraža našega cilja… plezati. Skozi meglo zaznam podobo, ki se dviga nad pokrajino. Zir. Ta osamelec je že večkrat buril mojo domišljijo. Enkrat bom pa res na vrhu, si rečem. Mogoče v ponedeljek, če bo na obali deževno. Oči več ne zatisnem, saj vem, da bom kmalu čez predor, potem pa direktno v kanjon. Iz Maribora smo odrinili zjutraj, tako da časa danes ni več na pretek. Ko spet ugledamo naravno svetlobo in temperatura zraka naraste za več kot 10 °, se pogovor v avtu razživi. Kaj bomo danes splezali, kaj bomo jutri, kaj plezajo prijatelji, ki so že od včeraj »na terenu«, kdo pride zvečer, kdo jutri,… Še preden bi si odgovorili na nekaj vprašanj, že samozavestno plačujemo tridnevno vstopnino v nacionalni park Paklenica. »Hvala«, »Bok« in že se vozimo proti zgornjemu parkirišču. Na hitro še preverimo, kje so »ta zgodnji«. Ni signala … plezajo še. Dve navezi se hitro odpravimo v Veliki Ćuk in napademo. Traja nekaj metrov, da se spet navadimo na pakleniško skalo, kjer našo domačo krušljivost zamenjamo za dobro pakleniško zlizanost. Črni stopi in beli oprimki nam v očitno zelo dobro obiskani smeri predajo vse skrivnosti in že stojimo na izstopni polici. Naslednji cilj… Dinko. S pomočjo domišljije in pesniške svobode se lahko kar teleportiramo k Dinku. »Pivo, prosim«, se glasijo naše prošnje pozno v večer. Omizje se veča in naenkrat se zavem, da se v tistem trenutku nahajam točno tam, kjer si želim. Plezal sem in bom, vseeno mi je, koliko je ura, pijem pivo in se s prijatelji pogovarjam o skali, oprimkih, smereh, variantah… kako lepo mi je.

Kljub številčni udeležbi načelnik skliče sestanek ob 20 h na točni lokaciji v točnem nadstropju. Ne upamo oporekati. Točen začetek sestanka prekinejo prazni želodci in pomanjkanje plina v apartmaju. Kljub lakoti se prvi del sestanka konča z nasmejanimi obrazi in lepo bero vzponov. Sledi tema, ki smo jo vsi čakali. Kam gremo jutri? Kdo s kom? Trušč iz naše terase se zviša za kar nekaj decibelov in počasi so naveze sestavljene. Nekaj navez napade Anico z leve, nekaj z desne. Nekaj navez gre takoj nad parkirišče. Nekaj v Stup … skoraj ni stene, kamor naš odsek ne bo poslal svojega predstavnika. Še preden pa si nadenemo vlogo ambasadorjev, pa poskrbimo za primerno hidracijo. Ni se za igrati z elektroliti, pravijo. No … mi smo si jih nabrali na zalogo. Saj veste … za ziher.

Naslednje jutro hitro poskačemo v avtomobile ter se pripeljemo do zgornjega parkirišča. Se vidi, da smo celo leto trenirali. Ne glede na stopnjo hidracije smo med zgodnjimi. Trening ni bil zaman. Vse naveze vstopijo v smer kot prve ali največ kot druge tisti dan. Glede na letošnjo obiskanost se je to izkazalo za odločilno. Krikov »PODRI!« in »VARUJEM!« je toliko, da smo običajnim ukazom dodali lastno ime: »Jakob, podri!«, »Martin, varujem!«. Plezalci smo spet kot lišaj, ki je okužil skale kanjona, čeprav so one »okužile« nas. Povsod nas je polno. Le redko lahko slišiš: »pusti osiguranje« ali »karkoli se zaderejo Avstrijci«. Paklenica je ta vikend slovenska. Naj reče kdo kar hoče, tako pač je. Izčrpani in z iskrico v očeh se ponovno zberemo pri Dinku. Kje pa drugje!?

Kadar opisuješ 4 dnevni izlet, navadno začneš s prvim dnem, drugim … in tako naprej. S tem ni nič narobe. Kadar pa imaš vse na dosegu roke in točno veš, po kaj si prišel, pa ni več razloga za filozofijo. Zjutraj poješ zajtrk, se odpraviš v kanjon, zaplezaš v smer, ki jo splezaš (če je bila kratka, dodaš še eno), potem se odpraviš k Dinku, piješ piva in poješ ribo, ki ti jo gospod Dinko secira kot mama pred kar nekaj 10 leti, potem spet piješ pivo, dokler ne greš spat. Nato vse spet ponoviš. Večkrat. Kako lepo je lahko življenje. Mislim, da je bila vremenska napoved popolna. Od petka do nedelje lepo, za ponedeljek bomo še videli. Popolna napoved, ki ne nudi dneva počitka. Gremo na polno, dokler je vreme. V ponedeljek pa bomo videli. Če bo šlo, bomo še plezali, drugače domov.

V ponedeljek se po treh dneh resnega plezanja zbudimo že dobro utrujeni. Tudi pH naših teles je sumljivo nizek. Dvomim, da je kriva riba. Presneta hidracija in elektroliti! Zbudimo se v mokro jutro, saj je ponoči deževalo. »Gremo pogledat, nekaj bo zagotovo suho. Apnenec tako spije vse, kar poliješ na njega«, se je glasilo naše modrovanje. Očitno je naša vremenoslovska forma na tako zavidljivem nivoju kot hidracijska, kaj šele plezalna. Prav smo imeli. Apnenec je pridno »popil« večino vode, le kak jezik se je še bohotil v svoji črnini. Ponovno zgornje parkirišče! Že četrti dan zapored. Forma je popolna. Tako smo tudi danes nanizali kar nekaj vzponov, se ponovno sestali pri Dinku ter počasi odrinili domov.

Ponovno se zagledam v ta osamelec. Niti ni visok niti ni širok … le tam sredi polja stoji. Naslednje leto pa res. Tja gor bom splezal. Ne zato, ker je težko, ne zato, ker je lahko, ne zato, ker zmorem … ampak zato, ker je tam.

Še se vidimo. Pozdravljeni do naslednjič.


Začetek predzadnjega raztežaja smeri Spit Bull, Foto: Luka Rutar

V Brahmovi smeri, Foto: Luka Rutar

Proti vrhu Anića kuka po preplezani Brahmovi smeri, Foto: Luka Rutar

Konec najtežjega raztežaja Zakonske (Bračne) smeri, Foto: Luka Rutar
 

Motivirano proti steni, Foto: Urška Živkovič

Sestop z Anića Kuka, Foto: Urška Živkovič

V Velebitaški smeri, Foto: Jernej Ženko

Prečka v smeri Senza Pieta, Foto: Jernej Ženko
 

V smeri Senza Pieta, Foto: Jernej Ženko

V smeri Centralni kamin, Foto: Jernej Ženko
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji